POGOJ “C”(PT) ZA VSAKO CENO?

Kako doseči kar najhitrejšo precepljenost ljudi s cepivi, ki imajo pogojno dovoljenje? Tako, da jih prestrašiš, da bodo z določenim dnem izgubili nekatere ustavno zagotovljene pravice, pri čemer sploh ni pomembno, da je to kar delaš morda protizakonito ter v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, resolucijami in deklaracijami.

Na koga tako najlažje vplivaš? Po mojem mnenju predvsem na mlade ljudi, ki si želijo le ponovno svobodno zaživeti. Če le-tem hkrati ponudiš še možnost cepljenja s cepivom proti COVID-19 z dodatno ugodnostjo, ki je v tem, da pridobijo status “C” še isti dan, bo marsikdo, ki se sicer po lastni volji ne bi cepil proti Sars-CoV-2 oziroma v cepljenje ne bi privolil, podlegel, vzel ponujen “piškotek” ter segel prav za “najugodnejšo ponudbo”. To se je verjetno zgodilo tudi s cepivom proizvajalca Janssen. Pa je ta piškotek res tako slasten?

Dne 17.09.2021 sem si ogledal ponovitev tiskovne konference z istega dne, na kateri je bila okrajšava PCT zamenjana s CPT, kar naj bi po besedah ministra za zdravje predstavljalo tudi neke vrste prioriteto, ki jo preddstavlja cepljenje zoper Sars-CoV-2. Z začudenjem sem opazoval dogajanje. Priznam, moral sem se “uščipniti”. Ni pomagalo. To kar gledam se dejansko dogaja v Republiki Sloveniji leta 2021.  Na tej konferenci smo bili deležni patetičnih zahvaljevanj za razumevanje državljanov ter obenem ponižujočih groženj v smislu, kaj vse se bo spremenilo na slabše za tiste, ki ne bodo posegli po cepivu v postavljenem roku. Korenček in palica torej.

Minister za javno upravo je povsem jasno povedal, da bo v primeru nekaterih delavcev zaposlenih v državni upravi, delodajalec primoran ravnati skladno z Zakonom o delovnih razmerjih ter z Zakonom o zdravju in varstvu pri delu. Z osebami, ki do določenega roka pač ne bodo cepljene, bo kot dobri delodajalec, v skrbi za njihovo zdravje, zdravje drugih zaposlenih in sploh iz razloga zagotovitve varnega delovnega okolja, primoran prekiniti delovno razmerje z necepljenim delavcem. Z drugimi besedami je sporočilo vsaj pri meni zvenelo takole: ” Cepi se do 1.10.2021, sicer boš odpuščen ter s tem odrinjen na socialni, eksistencialni rob. Hvala za razumevanje, vse to je za vaše dobro.”  Vse je potekalo v duhu skrbi za zdravje državljanov. Ta skrb države za javno zdravje državljanov je zadnji dve leti tako pridobivala na moči, da je končno ejakulirala neposredno v vsebino odloka. Napetost, vzburjenost države, ki jo je predstavljalo altruistično zagotavljanje zdravstvenega varstva državljanom, je bila očitno premočna. Tako je skladno z odlokom protokol PCT “čez noč” pridobil na moči. Predstavljal je namreč tudi pogoj za obisk zdravnika. Kaj če ti koda poteče petnajst minut pred pregledom, na katerega morda čakaš dve, tri leta? Kaj če si Sars-CoV-2 že prebolel, vse njegove variante, vključno z Delto, imaš protitelesa, QR koda pa ti poteče pol ure pred obiskom bolnišnice, saj čutiš stiskanje v prsih? Vaš problem, cepite se zoper Sars-CoV-2 in imeli boste prost dostop do zdravnika. V primeru stiskanja v prsih pa lahko morda nekdo na vratih bolnišnice oceni, da to pač ni nujen problem, saj gre zgolj za težave z refluksom oziroma kislino in te odslovi s priporočilom o uporabi antacidov.

A vrnimo se na, za moje pojme, bizarno tiskovno konferenco. Nastopil je namreč minister za zdravje. Ta je na vprašanje simpatične novinarke hitel razlagati, da so se za pridobitev takojšnjega potrdila “C” v primeru cepljenja s cepivom proizvajalca Janssen, odločili prav z namenom, da se državljanom omogoči čimprejšnjo pridobitev CPT protokola, prav tako pa naj bi s tem omejili dodatne stroške cepljenim s tem cepivom in druge nevšečnosti, ki bi jih zaradi zaostrenih ukrepov, le-te, v vmesnem času, dokler bi tudi dejansko postali zaščiteni pred težko obliko obolevanja za COVID-19, sicer imeli. Minister za zdravje je tako državljanom, ki se bodo cepili s cepivom Janssen podelil polno diskrecijo, ali bodo v vmesnem času spoštovali ukrepe ali ne, pri čemer je seveda državljane opozoril, da naj bi bili zaščiteni šele po štirinajstih dneh od prejema cepiva. Lepo, minister za zdravje zaupa v odgovorno ravnanje ljudi, čeprav smo po drugi strani državljani že skoraj dve leti baje povsem neodgovorni. Res občudovanja vredno je bilo izkazovanje zaupanja s strani ministra. Državljane najprej posredno prisiliš v cepljenje zoper Sars-CoV-2 in nato pričakuješ njihovo odgovorno ravnanje. Ja, gre za zaupanje v državljane. Tega pa vladi, svetovalni skupini in NIJZju zadnji dve leti res ni primanjkovalo.

Odločitve, ki jih vlada in svetovalna skupina sprejemata z odloki, naj bi imele torej podlago predvsem v izraziti skrbi skrbi za zdravje in dobrobit državljanov. A vendar, na isti tiskovni konferenci, kakor tudi v vsebini odloka vlade št. 2870 z dne 11.9.2021, objavljenem v Uradnem listu št. 146, ni bilo moč zaslediti nikakršnega opozorila ali zapisa, komu se pravzaprav cepljenje s cepivom proizvajalca Janssen odsvetuje in kar je še bolj tragično ter pravno nepojmljivo, državljani sploh niso bili seznanjeni s tem, da ima cepivo Janssen, tako kot ostala cepiva zoper Sars-CoV-2, zgolj pogojno dovoljenje, pri čemer je to cepivo pogojno registrirano za cepljenje izključno polnoletnih oseb.

In tako pridemo do problema, ki več ne sodi na področje epidemiološke, ali sploh zdravstvene stroke, pač pa gre za pravno vprašanje. Kot pravnik, ki je diplomiral iz ustavnega prava in s katerega področjem se tudi sicer v sklopu svojega dela kot odvetnik ukvarjam, si niti v najhujših nočnih morah nisem mogel zamisliti, da bom za časa svojega življenja doživel kaj takšnega, o čemer sem se sicer le učil iz knjig ustavnega in kazenskega prava, medicinskega prava, in iz vsebin mednarodnih konvencij in deklaracij. Vsa določila so bila povsem logična, vse prepovedi so se zdele povsem samoumevne. “Saj na kaj takšnega pač ni mogoče niti pomisliti v časih, v katerih živimo, kaj šele kaj takšnega sprovesti” sem si večkrat rekel. Pravne laike, ki se morda razsežnosti problema, ki naj bi mu bili v zadnjih tednih in mesecih deležni v Republiki Sloveniji ne zavedajo, še nekako razumem, nikakor pa ne morem razumeti nekaterih kolegov, ki očitno še po tem, kar se naj bi zgodilo, ne “pozvdignejo glasu”.

V kolikor je bilo  namreč res, da je bilo s cepivom Janssen cepljenih več kot dvesto mladoletnih otrok, smo bili v Republiki Sloveniji s pravnega vidika, po mojem mnenju, v 21. stoletju priča izvajanju poskusov na človeku. Navedeno je seveda izrecno prepovedano tako z 18. členom Ustave RS, Kazenskim zakonikom (KZ-1), Zakonom o pacientovih pravicah, Zakonom o zdravniški službi, Zakonom o zdravilih, Zakonom o zdravstveni dejavnosti, kot seveda tudi s Kodeksom zdravniške etike. Med mednarodnopravnimi akti velja, poleg že večkrat citirane Evropske konvencije o človekovih pravicah in Nürnberškega kodeksa, ki določa absolutno nujnost privolitve v medicinski poskus, na tem mestu izpostaviti predvsem Helsinško deklaracijo in s strani Sveta Evrope izdano Oviedsko konvencijo s protokoli o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino.

Helsinška deklaracija, ki jo je leta 1964 sprejelo Svetovno zdravniško združenje in je bila nato večkrat dopolnjena, vsebuje temeljna načela biomedicinskega raziskovanja na ljudeh pri čemer je v njej posebej poudarjeno, da v primeru medicinskih raziskav na človeku nikoli ne sme korist za znanost in družbo prevladati nad skrbjo za dobrobit in blaginjo posameznika. V Sloveniji je bila pod okriljem Medicinske fakultete že pred več desetletji ustanovljena Komisija za medicinsko etiko, ki je dosledno spoštovala načela Helsinške deklaracije. Leta 2000 je bil sprejet tudi Pravilnik o kliničnem preskušanju zdravil, ki izrecno zapoveduje, da morajo biti protokoli, izvedbe in poročila o kliničnih preizkusih izvedeni skladno z načeli dobre klinične prakse ter ob upoštevanju etičnih principov Helsinške deklaracije.

Glede Oviedske konvencije se je potrebno najprej zavedati, da ima konvencija moč zakona, države pristopnice pa so dolžne vsakršen poskus, ki bi nasprotoval določbam konvencije tudi kazenskopravno sankcionirati. Bistvo konvencije je v tako imenovani prepovedi kolektivizma, torej v zavarovanju človeka kot posameznika, v zavarovanju njegove telesne in duševne integritete v primerih, ko bi se pod pretvezo skupnega dobrega ali “The Greater Good“, ki je značilna in zaželena miselnost totalitarnih sistemov, v katerih je življenje posameznika v celoti podrejeno ideologiji družbenega sistema, izvajali biomedicinski poskusi na ljudeh. Oviedska konvencija namreč poleg drugih, še kako pomembnih načel in pravil, izstopa tudi po načinu dojemanja življenja oziroma telesne nedotakljivosti vsakega človeka. V ospredje je tako postavljeno načelo, po katerem nikakršna korist znanosti ali družbe ne sme prevladati nad koristjo posameznika. Poleg tega konvencija določno navaja primere, v katerih se lahko izvajajo medicinski poskusi na ljudeh, pri tem pa še posebej ščiti mladoletne osebe.

V kolikor bi še živeli v normalni, demokratični družbi, v kateri bi bili mediji svobodni in neodvisni, bi bila novica o več kot dvesto mladoletnikih, cepljenih s cepivom, ki sploh ni registrirano za uporabo na mladoletnikih, kar posledično in skladno z argumentom “a contrario” pomeni, da je izrecno prepovedano za uporabo na mladoletnih osebah, neprestano na prvih straneh tiskanih množičnih medijev ter prioritetna novica vseh množičnih radijskih in televizijskih postaj. Novinarji bi zadevo raziskovali, se na vse načine skušali dokopati do ustreznih podatkov ter informacij, ugotovitve pa bi dnevno predstavljali javnosti. Namesto tega, je bilo morebitno cepljenje več kot dvesto mladoletnikov s cepivom, kateremu je pristojni regulator podelil le pogojno dovoljenje in še to izključno za polnoletne osebe, pri čemer se celo priporoča, da se ga uporablja pri osebah starejših od štirideset, ponekod celo starejših od petdeset let, novica v množičnih medijih točno en dan. Nemudoma so namreč odgovorni javnost obvestili, da so uvedli notranji nadzor, na podlagi česar naj bi ugotovili, če, kje in zakaj je prišlo do “napake”. In to je za slovenske medije, za raziskovalno novinarstvo očitno dovolj. Ob tem bralce sprašujem, se zavedate o čem pravzaprav pišem? Se zavedate kaj se je v zadnjih tednih in mesecih morda dogajalo v Republiki Sloveniji? Se zavedate tega, da če ni poročil o dogodku v množičnih medijih, da to še ne pomeni, da se to ni zgodilo? Se zavedate, da ne gre zgolj za neko vsakdanjo “napakico” uradnikov ali zdravnikov? Se sploh zavedate, da mi je težko navajati vsa možna kazniva dejanja iz Kazenskega zakonika, ki so bila v Republiki Sloveniji morda izvršena v zadnjih tednih ali mesecih, saj so ta tako gnusna, da jih niti ne želim citirati?

Če morda lahko (lažem, ne morem, a pustimo…) še nekako razumem novinarje, od katerih plač je odvisna njihova eksistenca in eksistenca njihovih družin, pa ne morem  verjeti, da se ob tako grozljivi novici, ki smo jo bili deležni, ne zgane niti državno tožilstvo. To je namreč dolžno po uradni dolžnosti začeti pregon oziroma sprožiti potrebna preiskovalna dejanja takoj, ko izve, da obstaja utemeljen sum, da naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Z vidika kazenskega prava ni namreč ne modro in ne običajno čakati, da se morebitni dokazi izgubijo ali založijo. Ravno zato tudi takšna dikcija določbe 20. člena Zakona o kazenskem postopku. Državni tožilec je dolžan…

Pa ima tožilstvo podlago za začetek pregona? Sam menim, da jo nedvomno ima. Glede na to, da je bila v časniku Delo, na spletnem portalu Necenzurirano.si, na portalu javnega servisa RTVSLO-MMC in v drugih medijih objavljena novica o točnem številu mladoletnikov, ki naj bi bili cepljeni s cepivom, ki nima nikakršnega dovoljenja za uporabo na mladoletnih osebah, bi moralo državno tožilstvo nemudoma dati navodila pristojnim preiskovalnim organom naj raziščejo, za kaj pravzaprav gre v konkretnem primeru in sicer ali poročanja o tem držijo, če držijo, kateri cepilni centri so mladoletnike cepili s tem cepivom, kdo (ime in priimek) in na kakšen način jih je cepil, ugotoviti morebitne že zaznane neželene učinke pri cepljenih mladoletnikih ter nato, na podlagi zbranih dokazov primerno kvalificirati morebitna kazniva dejanja. Ne nazadnje bi bilo potrebeno ugotoviti tudi to, ali obstaja in kakšna je morebitna odgovornost koordinatorja cepljenja, politike, predsednice in članov svetovalne skupine vladi, predstavnikov NIJZ in morebitnih plačanih propagandistov cepljenja zoper Sars-CoV-2, ki imajo za cilj precepljenje državljanov ne glede na vse. Je bilo ob vsem tem opuščeno tudi kakšno dolžno ravnanje?V sklopu preiskave bi se morda lahko pristojni organi dokopali tudi do morebitnih pogodb med Republiko Slovenijo in proizvajalci cepiv ter do morebitnih drugih pogodb, ki bi lahko marsikaj razjasnile.

Če pristojni organi tudi tokrat ne bodo pravočasno ukrepali in bo tudi ta zadeva ostala na nivoju “napakice” nekega nižjega državnega uslužbenca, menim, da smo kot družba in država končno dosegli moralno dno, kjer pa nam, razen redkih izjem, ki tudi v distopični realnosti vidijo priložnost za uveljavitev lastnih interesov, ne bo nič kaj prijetno.