SVETOVNI DRžAVLJAN IN NEZAVEDNO PRISILNO PREPRIČEVANJE

»Oprati nekomu možgane«.

Kaj izraz sploh pomeni? Gre za prepričevanje, indoktrinacijo, propagando pretvorbe ali celo za sistem izobraževanja, a vendar v svojem bistvu pranje možganov bodisi zavedno ali nezavedno vključuje prisilo ali ustrahovanje. Dogaja se lahko na individualni ravni ali v družbi. Pogosto je žrtev izolirana medtem ko se z njo manipulira. Morda bi bil najprimernejši slovenski izraz prisilno prepričevanje, ki se lahko dogaja bodisi na zavedni ali nezavedni ravni.

Besedna zveza »pranje možganov« močno prevladuje v splošni rabi. A od kod pravzaprav izvira? Ljudje so bili stoletja na različne načine prisiljevani k drugačnemu načinu razmišljanja, vedenja ali načina življenja na podlagi fizičnega mučenja, a tekom desetletij se je izkristaliziralo, da podvrženost mučenju le redko spremeni dejansko prepričanje človeka. Z razvojem znanosti in tehnologije se je kot najučinkovitejše sredstvo za pranje možganov izkazala propaganda. Ta ima različne oblike, najuspešnejša pa je, če se le-te na subtilnem nivoju prepletajo med seboj in sicer na način, da ustvarjalci propagande iz povsem različnih področij, na mnogokaterih platformah stremijo k istemu cilju.

Malce zgodovine razvoja tehnik prisilnega prepričevanja…

Začetki modernega prisilnega prepričevanja segajo v začetek dvajsetega stoletja. Ivan Petrovič Pavlov, ruski fiziolog, psiholog in zdravnik, je desetletja izvajal večkrat tudi krute raziskave, vse z namenom najti najučinkovitejšo znanstveno metodo za spreminjanje vedenja. Njegovi zgodnji poskusi so temeljili na manipulaciji dogodkov ali dražljajev, ki vplivajo na vedenje. Njegova zapuščina je tako imenovano »Classical conditioning« oziroma klasično pogojevanje. Gre za metodo, ki se osredotoča na uporabo »predhodnih pogojev« za spreminjanje vedenjskih reakcij. Klasično pogojevanje je tako postavilo temelje za današnje prakse spreminjanja vedenja. Predhodni dogodki in izkušnje so opredeljeni kot tisti pogoji, ki so se pojavili pred vedenjem na katerega naj bi imeli vpliv.

V času druge svetovne vojne so tudi nacisti oziroma njihovi zdravniki in znanstveniki skušali razviti uspešno metodo »pranja možganov«. Razen izredno uspešne masovne propagande Josepha Goebbelsa, sicer filozofa in doktorja znanosti, drugi niso bili pretirano uspešni. Predvsem na mikro nivoju, v prevzgoji drugače mislečih posameznikov oziroma zajetih pripadnikov sovražne vojske jim je močno spodrsnilo. Mučenje ljudi namreč ni prepričalo, da bi sprejeli drugačna politična prepričanja. Poleg fizičnega mučenja pa so se posluževali še številnih drog, ki so ljudi sicer lahko pomirile, stimulirale ali zmedle, a se niso izkazale kot posebej učinkovite, ne pri zasliševanju, kot tudi ne pri prepričevanju. Senzorična izolacija in pomanjkanje spanja je bilo sicer obetavno orodje zasliševanja, vendar pa je zahtevalo čas in natančnost, ni pa imelo bistvenega učinka pri prisilnem prepričevanju.

V času hladne vojne je postal zahod, predvsem ZDA, močno zaskrbljen, saj je CIA opazila, da se sovjetska psihologija ukvarja s koncepti Pavlova, prepričanjem, da je mogoče ljudi namerno prisiliti, da razvijejo vnaprej oblikovane misli in vedenje. Ruski komunistični voditelji so od vsega začetka podpirali Pavlove poskuse. Lenin je nemudoma po nastopu oblasti obiskal Pavlova. Zmenila sta se, da bo prav Pavlov ena osrednjih znanstvenih figur pri oblikovanju novega sovjetskega človeka, na katerem naj bi se gradil nov svet komunizma. In res. Ruska komunistična partija je Pavlove projekte močno financirala, njegov inštitut je imel več kot 350 raziskovalcev, ne nazadnje je celo Stalin Pavlova vzel v zaščito, čeprav je sicer izvajal teror in čistke nad drugimi uglednimi državljani in intelektualci. Že navedeno dejstvo nam marsikaj pove o izredni pomembnosti propagande za uspešnost izvajanja katerekoli, predvsem pa totalitarne oblasti.

S prisilnim prepričevanjem so seveda po drugi svetovni vojni nadaljevali Kitajci in Severnokorejci. Američani so bili začudeni, ko so njihovi vojni ujetniki nemalokrat zavračali odhod domov in raje zaživeli novo življenje v komunističnih državah. Kako se je kaj takšnega lahko zgodilo? Kaj se je tem ljudem zgodilo v taboriščih? Novinar in propagandist Edward Hunter si je »izmislil« nov izraz za takšen nerazumen preobrat v vedenju, prepričanju – »pranje možganov«. Prvič ga je javno uporabil v članku, ki ga je napisal za časnik Miami News leta 1950. Hunter je v tem članku in v njegovih kasnejših delih trdil, da so ruski in kitajski psihologi z združevanjem Pavlove teorije s sodobno tehnologijo razvili učinkovite tehnike za manipulacijo človeškega uma. Hunter si je sicer sam izraz Brainwashing »sposodil«, saj gre za prevod kitajskega izraza “xinao”, ki dobesedno pomeni “čiščenje možganov”. Hunter naj bi angleško različico tega izraza zasnoval prav na podlagi izvedenega intervjuja z nekdanjimi kitajskimi zaporniki, ki so bili v taboriščih podvrženi procesu prevzgoje.

V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je pojavil malo verjeten igralec, ki je povsem nenamerno demonstriral novo tehniko. Leta 1973 je gospod pod imenom Jan-Erik Olsson oropal kreditno banko v Stockholmu in med pogajanji s policijo vzel tam prisotne ljudi za talce. Kar se je začelo dogajati v naslednjih dneh, je bilo nekaj povsem nepričakovanega. Talci so namreč začeli sodelovati z ugrabiteljem, mu izražali naklonjenost, obenem pa vedno bolj izkazovali nezaupanje v policijo. Olsson talcev ni mučil, ni jim kakorkoli drugače fizično ali psihično škodoval. Nasprotno. Skrbel je zanje in jih celo tolažil. Eden izmed zajetih talcev je po rešitvi celo dejal, da ko je z njimi lepo ravnal, so si kaj lahko mislili, da je Bog. Tako je nastal izraz »Stockholmski sindrom«. Gre za stanje, v katerem talci med ujetništvom razvijejo pozitivno psihološko vez s svojim ugrabiteljem, kar je posledica precej specifičnega sklopa okoliščin. V neravnovesju moči kot je jemanje talcev, ugrabitev ali celo zlorabljanja, nekateri ljudje odreagirajo povsem v nasprotju s pričakovanji.

Čas sedanje distopije…

Zadnji dve leti smo na svetovni ravni soočeni z zdravstveno krizo, večini živečih ljudi neslutenih razsežnosti. Hkrati z zdravstveno pa smo predvsem v zadnjem letu soočeni tudi s pojavom socialne, ekonomske in družbene krize neslutenih razsežnosti, katere pa del družbe povsem nekritično sprejema in se ji brez težav podredi. Tako smo vsakodnevno deležni javno izraženih, izrazito totalitarnih vzgibov nekaterih politikov, intelektualcev, zdravnikov in drugih posameznikov. Če gre prve že na podlagi znanega načela »divide et impera« še nekako razumeti, pa je težje razumeti posamezne intelektualce in zdravnike. A le na prvi pogled. Nekateri imajo od takšnega načina vedenja, zastraševanja ljudi, ki meji že na »fear porn« neposredne koristi, ki so bodisi finančne ali statusne narave. Spet drugi imajo dobro razvit »Stockholmski sindrom«, saj na nezavedni ravni občutijo neizmerno radost in zadovoljenost s tem, ko ugajajo »ugrabitelju« njihovih pravic in svoboščin. Nekaterim, pa povsem enako kot običajnim »ljudem-vernikom«, za takšno vedenje zadostuje že golaž, javna pohvala ali plaketa, kar kaže na njihovo osebnostno nedoraslost in potrebo po tem, da so na strani večine, kjer se počutijo udobno, obenem pa iskreno čutijo potrebo po avtoriteti, ki jih bo vodila v kakršnokoli prihodnost že.

Posebna zgodba so nekateri zdravniki. Pustimo ob strani finančne interese. Že zgodovina nas uči, da v tej stroki dejansko obstaja določen segment ljudi, ki se iz kariernih in statusnih razlogov brez vsakršnih težav prikloni totalitarnemu režimu. Nekateri zdravniki, hvala bogu nikakor ne večina, gredo namreč študirati medicino, ne zaradi iskrene želje pomagati ljudem, pač pa predvsem zaradi statusa, ki ga poklic prinaša in tudi zaradi zdravljenja lastnih kompleksov. Totalitarni sistem takšnim profilom »nezmotljivih« ljudi in »pol bogov«, daje dokaj proste roke pri izvajanju takšnih ali drugačnih poskusov, na podlagi katerih lahko razvijejo ves svoj znanstveni potencial, četudi na moralno zavržen način. Tako še dodatno pridobijo na avtoriteti nad svojimi kolegi, ki so v veliki večini medicino študirali iz pravih, altruističnih razlogov. Takšne Zdravnike, DA, zdravnike z veliko začetnico bodo tisti prvi, po možnosti javno, skušali potlačiti kot ničvredne takoj, ko bo to oportuno za njihovo nadaljnjo kariero, oziroma ko se bodo počutili ogrožene. To jim predstavlja neizmerno veselje. Pri takšnih ljudeh gre običajno za vedno pridne, do avtoritet pohlevne in v mladosti neizživete ljudi. Ko takšen profil ljudi zavzame nek položaj, kar se zgodi po dolgih letih podrejanja in študija, končno postanejo izpolnjeni ljudje. A takšni ljudje so večinoma »izpolnjeni« le v svojih ambulantah ali operacijskih dvoranah, kjer lahko igrajo Boga. V realnem življenju si namreč nemalokrat samostojno niso sposobni, metaforično povedano, »zavezati niti čevlja«. Če ne že avtoritete, le-te takoj, ko zapustijo svoj mehurček v katerem uživajo status boga, potrebujejo vsaj močno in psihično stabilno asistenco. Obenem so potrebni neprestane hvale, saj so sicer kaj hitro razočarani in se počutijo ponovno odrinjene nazaj v vsa tista neprijetna leta, ko so bili pridni, poslušni in močno neizživeti. Ravno takšen profil ljudi pa najbolj zacveti prav v totalitarnih sistemih, v katerih jim je, v kolikor se podredijo avtoriteti, kar pa jim na podlagi preteklih izkušenj ni posebej težko, dovoljeno praktično vse. Takrat resnično postanejo »mali bogovi«. In prav ta segment zdravnikov izmed katerih nekateri zasedajo določene položaje in kot avtoritete uživajo ugled v družbi, sicer pa so v lastni stroki resnično izpopolnjenih in srčnih ljudi v veliki manjšini, je nevaren za razgradnjo družbe kot jo poznamo. Takšni ljudje namreč živijo v svojem svetu kompleksa nezmotljivosti in boga, zato svoje morebitne zmote nikoli ne bodo priznali, tudi za ceno življenja.

Kaj pa se je v zadnjih dveh letih zgodilo z običajnimi ljudmi? Nekateri so iz povsem pragmatičnih razlogov sprejemali in še sprejemajo vse nelogičnosti, ki jim jih vsakodnevno servira večkrat sama s seboj kontradiktorna in patetična izbrana stroka. Maske gor, maske dol. Dve maski, ne ena, maske na samem v naravi. Maske praktično izničijo možnost prenosa virusa, maske več niso potrebne, cepimo se. ob 22h morate biti doma, zaklenili vas bomo za štirinajst dni. Ne smete na terase lokalov ali v trgovine malih podjetnikov, lahko pa greste v hipermarkete, naročujete po internetu, se prehranjujete ali nakupujete v prostorih močnih korporacij. Naravna imunost ni prava, le cepljenje s pripravki mRNK in z vektorskimi pripravki je sredi epidemije edina logična, pravilna in odgovorna odločitev. Nič hudega, če so te pripravki pravkar prišli na trg na podlagi pogojne odobritve in so še vedno v postopku kliničnih preskušanj, mi namreč vemo, da so povsem varna ter učinkovita. »Cepljenje« s temi pripravki je edino, kar vam omogoča dokaj normalno življenje. Potrebujete PCT, potrebujete CPT! potrebujete CP? Cepljenje je učinkovito, ščiti vas in ljudi okoli vas. Zaščiteni ste vsaj eno leto! OK no, čez tri mesece priporočamo četrto »cepljenje« in »poživitvene« odmerke. Malo bomo tudi zmešali pripravke. Vektorske z mRNK. Tretji odmerek naj bo mRNK, po možnosti Pfizer. V nič vas ne silimo, vse to je za vaše dobro. Podpisali boste sicer, da se cepite na lastno željo in odgovornost. Če se ne boste cepili, boste lahko izgubili zaposlitev. Za vaše zdravje gre. Ponovno, v nič vas ne silimo. Cepljenim mask ni potrebno več nositi, cepljeni si morajo ponovno nadeti maske. Hitri testi so povsem zanesljivi, hitri testi niso zanesljivi za cepljene, hitri testi so ponovno zanesljivi tudi za cepljene. Cepi se ti neizobražen, intelektualno podhranjen anticepilec! Necepljeni ogrožate cepljene. Priporočamo, da se cepljeni ne družijo z necepljenimi. Cepite se, da se ne bo potrebno otrokom. Cepili bomo tudi otroke?…

Ob vsej zmešnjavi zadnjega leta se je vsaj izkazalo, da ni več delitve na leve in desne. Na obeh straneh namreč obstajajo ekstremi, ki uživajo v maltretiranju in (zaenkrat) v izvajanju psihičnega nasilja nad drugimi. V ZDA so to sicer večinoma pripadniki Demokratske stranke, ki ima zadnja leta toliko veze z demokracijo, kot jo imam sam s Kitajsko komunistično partijo. V Sloveniji pa je ponovno vse obrnjeno na glavo. Najzvestejši pripadniki vladajoče stranke, ki so še do nedavnega ob svojih profilih na družbenih omrežjih imeli pripete ameriške zastavice in napise »Trump won« ter podobno, so namreč postali najbolj glasni podporniki totalitarističnih prijemov, ki se jih poslužuje Bidenova administracija in »Antifa«. Pandemija je tako končno razgalila tiste, ki so resnično demokrati, torej tisto, kar je še zdravega v zahodni družbi in hkrati tudi tiste, ki so se desetletja zgolj pretvarjali, da so jim demokratične vrednote blizu, v svojem bistvu pa delujejo kot Partija ali celo sekta, ki sledi vsemu, kar sprejme »centralni komite« in Vrhovni vodja. Tokrat globalistični.

Zgled za ponovno normalizacijo družbe lahko tako predstavljajo le nekateri ameriški Republikanci, v kolikor želimo tudi našim otrokom zagotoviti svobodo kot smo jo poznali sami. Naj ob tem dodam in kar bom analiziral v nadaljevanju eseja, da kdor je še vedno prepričan, da izvor vsega kar trenutno doživljamo sega v leto 2019, se po mojem mnenju pošteno moti. Leta 2019 se je namreč začela le še ena zadnjih bitk vojne. Ta bitka je sicer drugačna. Ni bomb in metkov, obstaja pa virus. Kitajsko-globalistični virus. Sama vojna pa se je začela že pred desetletji…

Medtem, ko smo spali…

Novodobna komunikacijska tehnologija je erodirala čas in prostor. Kar naenkrat smo lahko šli povsod, odpirale so se fizične meje, z nizkocenovnim letalskim prevoznikom je lahko potoval praktično kdorkoli, kamorkoli. Komunicirali smo preko mobilnih in nato, z razvojem aplikacij, preko pametnih telefonov celo brezplačno. Tudi s sorodnikom ali prijateljem na drugem kontinentu. Od tistega vsem znanega prvotnega zvoka ob priklapljanju na internet preko telefonskega omrežja, smo prišli do poplave informacij iz vsega sveta. Kar se je pred nekaj minutami zgodilo v Zimbabveju, je že na spletu. Posnetki, poročila o dogodku…, vse.

Postali smo državljani sveta. Globalizem je sicer starodavna ideja, ki sama po sebi ni abotna. A le v primeru, če je do neke mere kontrolirana in ne na račun zgolj dobrobiti določene kategorije ljudi in na drugi strani na račun nižanja premoženjskega stanja ter standardov pravic in svoboščin večine ljudi. Vse to pa se je po mojem mnenju dogajalo v zadnjih tridesetih letih. Sedaj se je več desetletno dogajanje zgolj manifestiralo v svoji najbolj gnusni obliki, kateri sam pravim – perverzen globalizem. Globalna vključenost je bila namreč zamenjana z lažno »globalno podobnostjo ljudi«. Če namreč vsi nosimo majice, natikače in kavbojke, še ne pomeni, da delimo tudi iste vrednote. Na svetu obstaja 195 držav z različnimi ureditvami, nemalo teh je celo nasilno urejenih kot držav, čeprav imajo plemensko ureditev. Imamo države z različno stopnjo razvoja, z različnim pojmovanjem človeka in njegove vloge v družbi, z različno stopnjo spoštovanja človekovega dostojanstva, spoštovanja njegovih pravic in svoboščin in ne nazadnje tudi z različnim pojmovanjem vrednosti človekovega življenja. Nekatere države so seveda bolj, druge pa manj podobne tradicionalnim državam zahodne civilizacije in vrednotam njenih državljanov. Harmonijo oziroma mirno sobivanje različnih kultur smo tako zmotno zamenjali z mnogokrat posiljenim iskanjem podobnosti, če ne celo identičnosti.

In kje smo…

Smo v času, ko so države kot smo jih tradicionalno poznali, torej s svojim teritorijem, narodom kot substanco in z državljani, kot nosilci oblasti, ki jo izvajajo preko izvoljenih predstavnikov ljudstva, le še bled spomin. Nekateri bodo rekli, da močno pretiravam, drugi spet, da sem teoretik zarote. A vendarle, pomislite…

Po padcu berlinskega zidu se je začelo z neskončnimi vojnami in predvsem v zadnjem desetletju, z ilegalnimi migracijami. Fizične meje v Evropi in ZDA so se začele rušiti. Povsem logično je bilo, da marsikateri državljan s tako podivjano situacijo ni bil pretirano zadovoljen. Predvsem tisti del ljudi, ki so na podlagi ilegalnih migracij posledice še kako občutili na lastni koži. Izgubljali so zaposlitve, nižal se je njihov standarda življenja. A te ljudje in družine, ki so si zgolj drznili to omeniti, so bili nemudoma, predvsem s strani množičnih medijev in predstavnikov lažne, ali bolje rečeno izrojene leve politične opcije, označeni najmanj za nestrpne, za »Hillbillyje«, celo za rasiste. Državljani zahodnih držav so bili upravičeno nezadovoljni, saj so opazili, da večina ljudi migrira iz ekonomskih razlogov, to pa počno nezakonito. Pogosto so to ljudje, ki državi v katero migrirajo ne prinesejo nikakršne dodane vrednosti ali sposobnosti, s katero bi prispevali k njenemu razvoju, obenem pa se nimajo namena prilagoditi načinu življenja v tej državi. Ilegalni migranti so tako v večini primerov postali varovanci države v katero so migrirali, večkrat so postali tudi odvisni od državnih subvencij. Od države odvisne ljudi, pa si marsikatera totalitarno nagnjena, predvsem leva politična opcija, še kako želi. Te ljudje so namreč njihova potencialna volilna baza.

Davčno breme za razne subvencije migrantov je v večini primerov seveda padlo na srednji razred, obenem so osebni dohodki srednjega razreda padli zaradi cenejše delovne sile, stopnja kriminala pa se je povečala. Se vam zdim nestrpen ali zgolj realen? Če se vam zdim prvo, kaj porečete na to, da se sam brez vseh dokumentov odpravim na grško-turško mejo in začnem s kamenjem obmetavati turške varnostne sile, ker me pač ne spustijo v državo? In kaj, te isti porečete na to, da se mi uspe ilegalno prebiti v Turčijo, tam prejemati socialno pomoč, ali pa celo zaradi dela na črno prevzeti redno službo nekega Turka, ki preživlja šestčlansko družino? Kaj porečete na to, da ne le da bom sam, pač pa, bom tudi od drugih, torej Turkov pričakoval, da sprejmejo način življenja, kot ga živimo v Sloveniji? Sem rasist? Vsaj za nekatere, ki v neskončnih ilegalnih migracijah vidijo lasten dobiček, sem to že iz »profesionalnega« vidika. Večletno financiranje raznih nevladnih organizacij pač pusti posledice. Posledice pa pusti tudi politična korektnost. To kar trenutno pišem je namreč tako nezaželeno in za nekatere tako nevzdržno, da potrebujejo svoj »safe space«. Da, takšne prostore so pred časom začeli uvajati celo na ameriških fakultetah. No, sam v zapisanem hipotetičnem primeru vidim kar nekaj kaznivih dejanj, ki sem jih storil, obenem pa se mi moja hipotetična dejanja tudi povsem iz moralno-etičnega vidika ne zdijo pretirano pohvalna. Neposredno sem namreč oškodoval tako državljane Turčije kot tudi in predvsem šestčlansko turško družino, kateri sem z »dumping« ceno svojega dela, z delom na črno, morda odvzel možnost šolanja enega od otrok ali celo ogrozil njihovo zmožnost preživetja.

Vidite, iz navedenega hipotetičnega, a v realnem življenju še kako konkretnega primera, razumem nezadovoljstvo ljudi zaradi množičnih ilegalnih migracij. To lahko mirno povem, saj nimam nikakršnih predsodkov do katerekoli kulture, nacije ali veroizpovedi. Nemalo sem potoval po svetu, spoznaval čudovite ljudi različnih kultur, katere sem z največjim veseljem gostil v Sloveniji. Morda lahko tudi zato brez predsodkov in pošteno zapišem kar mislim, brez, da bi me motile morebitne označbe.  Še toliko bolj namreč razumem bes ljudi, ki jih zaradi izraženega mnenja, ki so ga izoblikovali na podlagi lastnih negativnih izkušenj, množični mediji in predstavniki NVOjev pavšalno označijo za nestrpneže, rasiste ali celo nacionaliste. Da, takšnih označb se večkrat poslužujejo prav množični mediji, ne tako redko financirani s strani mogočnih »filantropov«, ki te iste ilegalne migracije oziroma NVO-je financirajo ter posledično nezakonite migracije omogočajo. Za takšne filantrope namreč svetovna ureditev običajno predstavlja le igrišče, človeške usode pa jih ne zanimajo.

Medtem, ko se je torej zahod desetletja z izdatno pomočjo množičnih medijev in njihovega podebiljanja ljudi s prikazovanjem primitivnih resničnostnih šovov ukvarjal s tem koliko spolov dejansko obstaja, kaj smemo reči in kaj ni spodobno, je na drugi strani rasla homogena država, v kateri človekovo življenje sicer ni nič kaj prida vredno, v kolikor ne služi družbi kot kolektivu. Ta država je produktivnost močno zviševala z znatno pomočjo zahodnih multinacionalk, ki so v poceni delovni sili že takoj videle in z obema rokama zagrabile priložnost. Zapis, tudi na luksuznih proizvodih »Designed in U.S.A., made in China« je tako sčasoma postal nekaj povsem samoumevnega. Ta homogena, a obenem totalitarna država, pa je medtem neizmerno rasla. Produktivnost je bila leto za letom večja kot poraba, premoženje se je povečevalo hitreje kot obveznosti.

To se ponavadi zgodi v družbi s pametno monetarno, fiskalno in sploh ekonomsko politiko, v družbi v kateri se oblast zaveda, da je za razvoj in neodvisnost od drugih potrebno ceniti in razvijati vse segmente strokovnjakov. Zgolj ideja in design pač ne da končnega rezultata-produkta. Država, v kateri imajo ljudje dovolj znanja za to kar delajo, povrhu vsega pa z nizkocenovno delovno silo zadovoljuje tudi potrebe in slasti zahodnih korporacij, je država ki jo korporacije neizmerno cenijo. Takšno državo tudi z največjim veseljem proglasijo za zanesljivega partnerja. Ne nazadnje imajo več stičnih točk. Poleg profita privilegirancev, velja izpostaviti način vladanja. Modus operandi obeh je zgolj dobičkonosnost peščici, pravice in dobrobit posameznega človeka, ki sicer predstavlja 95% družbe, pa je drugotnega pomena.

Tako je Kitajska v določenih »progresivnih« strukturah in konglomeracijah iz Združenih držav Amerike dobila največjega zaveznika. Z njihovo izrecno pomočjo je tej državi uspelo ustvariti popolnoma nov model gospodarstva, ki deluje. A problem postane, ko se zavemo, da ima ta uspešna država, ki zmaguje, milijone ljudi v koncentracijskih taboriščih. Obenem gre za endemično rasistično družbo. Navedena dejstva in nespoštovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin seveda sociopate vodilnih zahodnih korporacij nikoli ni motilo. Nasprotno. V sodelovanju s takšno državo, kjer tako kot v njihovih konglomeratih ni demokracije, pač pa šteje zgolj profit, so spoznali pravilen družbeni ustroj. Prav nič jih tudi ni motilo, da ta država z zahodnimi državami tekmuje tudi s krajo patentov, kopiranjem avtorskih pravic, z manipulacijo lastne valute ter finančnih trgov.

Kam sploh plujemo?…

Z vsakim dnem smo kot zahodna civilizacija bližje korporativnemu fašizmu s primesjo globalistično-totalitarnega kaviar socializma na steroidih. Svet v katerega se prebujamo ne bo nikoli enak, če ne bomo nemudoma prenehali s podebiljanjem. Predvsem mladine. Način, s katerim bi takoj morali pričeti tekmovati, je v izobraževanju. Pri tem pa ne mislim na univerzitetne študije kar vseh smeri. Mlade je potrebno predramiti, jih seznaniti z nevzdržnim stanjem in jih učiti epskih študij že v srednji šoli. Fizika, biologija, matematika in ostale naravoslovne vede predstavljajo temelj. Obenem je potrebno takoj pričeti z vzpodbujanjem šolanja tradicionalnih obrti, ki so v zadnjih desetletjih praktično izumrle, večina prav kot posledica globalizacije. Le inovativnost idej in hkrati zmožnost le-te sprovesti v praksi doma, je rešitev za zahodno civilizacijo. Odvisnost od države avtoritarnega režima za udejanjenje idej z dodano vrednostjo namreč prinaša koristi le določenemu, izredno nizkemu odstotku ljudi na zahodu, običajno tistim nekaj sociopatom na vrhu »družbene lestvice«, kot na primer »Microsoft epidemiologu in virologu« ter filantropu in njemu podobnim ljudem.

Zahodna civilizacija se tako lahko še vedno ubrani. A le, če bomo boljši, uspešnejši od rasistične države avtokratskega režima in le če bomo “Mikro-mehke” ideologe še pravočasno uspeli zaustaviti. Z ustvarjanjem »safe space-ov«, z umetno ustvarjenimi prepiri o (ne)obstoju devetindevetdesetih spolov, o tem ali je življenje temnopoltega več ali enakovredno življenju belopoltega človeka in s politično korektnostjo nam to nedvomno ne bo uspelo. Vse to je le voda na mlin avtokratskim režimom, ki s tovrstnimi projekti zlahka ustvarjajo napetosti v zahodnih družbah in erodirajo skupnost ter enotnost le-teh. Zahodna družba kot celota se mora nemudoma spremeniti in znova postati samozadostna.

Trenutno morda največji zaveznik SZO in raznih mednarodnih ter nevladnih organizacij je namreč človek, ki bi ga morda morali naslavljati kot dosmrtni predsednik Kitajske. Ta je sicer povsem mirno in odkrito izjavil sledeče: »obstajajo ljudje, ki verjamejo, da je komunizem nedosegljivo upanje. Toda dejstva so nam večkrat povedala, da Marxova in Engelsova analiza ni zastarela, da bo kapitalizem zagotovo izumrl«.

Spominjam se, da se je več desetletij uradna zahodna in predvsem ameriška politika nagibala k spodbujanju gospodarske rasti na Kitajskem, s čemer bi to enormno avtokratsko državo ozdravili komunizma in jo kot enakovrednega partnerja sprejeli v svetovni trgovinski sistem. Zahod je morda naivno upal, da bo gospodarska rast Kitajske posledično vodila v politično svobodo in da bo ta postala zaveznik in partner v novem, vse bolj demokratičnem svetovnem redu. Kako s(m)o se motili! Kitajska je gospodarsko rast izkoristila za povsem nasprotni model. Desetletja je pridno kupovala ameriške obveznice, tiho večala svoj vpliv v svetu, kar je privedlo do stanja, ki se je leta 2019 končno manifestiral v svoji pravi podobi.

Vse to pa je ta država zadnja desetletja počela z močno podporo zahodnih korporacij in mednarodnih ekonomskih forumov, na katerih vodstvenih položajih se večinoma nahajajo od vsega dobrega zdolgočasene in sociopatske osebe, katerim dejstvo, da vodilno vlogo v svetu prevzema država z morda najbolj represivnim režimom v vsej človeški zgodovini, država, ki ruši tradicionalne zahodne vrednote, predstavlja kvečjemu občutek vsemogočnosti in zadovoljenosti.

Glede na, razen redkih izjem, neodzivnost svetovnih množičnih medijev, za katere se je izkazalo, da so le-te zadnja leta močno financirani s strani Kitajske komunistične partije, so še zadnjo obrambo pred popolno cenzuro predstavljala socialna omrežja. Ta so sicer ogromno obetala, a vendar se je tudi pri teh platformah izkazalo, da so bodisi ujetniki ali pa zavezniki temačne strani družbe, ki ogroža vrednote zahodne civilizacije. Tako smo prišli do točke, ko ni več vprašanje ali je mogoče družbena omrežja uporabiti kot orodje za prisilno prepričevanje. Ne le, da je mogoče, pač pa gre za dokazano dejstvo. To, da ukineš tudi uradni profil predsednika ZDA, po drugi strani pa na primer pustiš predstavnikom Talibanov, da te neovirano »tvitajo«, je bila zadnja, prelomna točka, ob kateri se je manifestirala vsa moč lastnikov platform družbenih omrežij. Podjetja kot so Facebook, Twitter, Instagram, Google, Youtube…, katerih cenzure se ne bi sramoval niti predsednik Severne Koreje, so postala večja, močnejša in bogatejša od tradicionalnih držav. Vsa ta podjetja imajo lastne aktivne gospodarske, družbene in politične interese, za katere doseg so pripravljena brezobzirno in do skrajnosti uporabiti svojo moč monopola. Manipulirajo z algoritmi brskalnika, manipulirajo z vrstnim redom iskanja, poslužujejo se cenzure tudi najvišjih predstavnikov določenih držav ali znanstvenikov, ki javno izrazijo mnenje, katero ni skladno z njihovo agendo. Sami celo ustvarjajo novice ali jih filtrirajo. Z vsemi temi početji pa družba in posameznik v njej, izgubi možnost pogleda zunaj meja, ki jih določi posamezna družbena platforma. Kako lahko pobegnemo iz te opojne »kletke«? Se lahko še borimo? Vsiljevanje idej je namreč že znan fenomen, zelo podoben tistim iz preteklosti. Z neprestanim prisilnim prepričevanjem, čeprav na nezavedni ravni posameznika, dosežeš, da percepcija avtoritete obenem postane percepcija posameznika in njegov celoten svet.

Ob tem se je potrebno zavedati, da vsa ta podjetja že zdavnaj niso več ameriška. Gre za multinacionalke, ki davke plačujejo v državah, v katerih so njihove platforme dostopne. Gre za virtualno svetovno državo, ki močno posega v način življenja v posameznih tradicionalnih državah. V tem smislu in upoštevajoč njihovo moč, so najbolj znane platforme družbenih omrežij postale še ena od mnogih močno opojnih snovi, ki so uspešno razvila in udejanjila cenzuro različnih mnenj in se priklonila prisilnemu prepričevanju, največkrat na nezavedni ravni povprečnega uporabnika.

…In kje je odgovor?

Kaj lahko storimo? Lahko tem podjetjem ponudimo odgovor? Facebook, Amazon, YouTube, Twitter…, ušli ste izpod nadzora. S svojim, marsikdaj protizakonitim delovanjem smo vaš monopol trpeli desetletja. Medtem ste prodali za več sto milijard dolarjev knjig, kuhinjskih pripomočkov…, pridobivali prav takšne vsote denarja na račun reklamiranja, ponujanja dodatnih storitev, ki jih zaračunavate in podobno. Vse to pod krinko »uspešnosti globalizma«. Zato ste končno potrebni močne regulacije s strani posameznih suverenih držav, na območju katerih želite še naprej poslovati. Vključno z Združenimi državami Amerike. Kot državljani imamo namreč vso pravico zahtevati, da delujete skladno z zavezujočimi predpisi, ki veljajo na teritoriju določene države, izvoljeni predstavniki pa imajo dolžnost to zagotoviti. Prav tako ste podvrženi sodnim vejam oblasti suverenih držav, tako iz kazenskopravnega vidika, kot iz civilnopravnega. Ne obravnavajte nas kot svoje hlapce, ker to nismo. Smo Suveren v lastni državi, vi pa v tej državi zgolj poslujete. Ste torej zgolj nekakšen »sui generis« tuj poslovni partner, ki je dolžan spoštovati pravni red države v kateri posluje. Vsega tega se zavedate in se bojite. Veste, da smo to kot družba še vedno sposobni udejanjiti.

Imamo tudi možnost izbire. Zgolj ozreti se moramo v preteklost, v zgodovino, ki nas marsikaj nauči. Odločiti se moramo, če nam res ustreza »pranje možganov«, sicer neprimerno bolj sofisticirano in nadgrajeno od tistega, ki se je razvilo v 20. stoletju, ali pa se tega ne gremo več. Smo na prelomni točki. Pozni smo s pripravami na način življenja v naslednjih desetletjih, zelo pozni. Tekma namreč poteka že desetletja, suverene države pa močno zaostajajo. Imamo torej izbiro. Izobraževanje mladih in takojšnja sprememba politično-gospodarskega koncepta delovanja države, ali katastrofa.

Izobraževanje pa ne sme potekati po ustaljenem sistemu ukalupljanja ljudi, torej, da se zgolj nekaj naučiš. Znanje je namreč zgolj reprodukcija že znanega. Potrebujemo spodbujanje inovativnega razmišljanja, saj lahko le to prinese dodano vrednost in komparativno prednost. Ukalupljanje mladih pomeni zgolj nadaljnjo stagnacijo. Potrebujemo ljudi, ki si bodo vplivnim mednarodnim organizacijam in korporacijam ter njihovim večkrat sociopatskim ustanoviteljem ali voditeljem upali reči NE. Želim si ljudi, ki ne bodo obubožani in odvisni od vladnih ukrepov ter subvencij. Želim si ponovno vzpostavitev močnega in neodvisnega srednjega razreda, ki je vedno predstavljal gonilo družbe v pravo smer. Le ekonomsko in socialno neodvisni ljudje lahko namreč vladajočim strukturam mirno povedo, da so v bistvu povsem nepotrebni, v kolikor ne bodo izvajali servisne funkcije državljanom. Le neodvisna oseba lahko spregovori zoper sporna dejanja samooklicanih filantropov, s strani nikogar izvoljenih predstavnikov mednarodnih organizacij, močnih korporacij, zoper dejanja izvoljenih predstavnikov ali celo uradnikov, ki so si ustvarili prave male fevde. Predpogoj za to, da lahko neodvisna oseba spregovori pa je, da živi v svobodni družbi, brez skrbi, da bo deležna povračilnih ukrepov.

Svobodna družba pa je po mojem mnenju ogrožena kot še nikoli v zadnjih osemdesetih letih. Korektno metaforo nemoči tradicionalno najmočnejše zahodne države namreč predstavlja tragična pojava aktualnega predsednika Združenih držav Amerike. Vsaka močna mednarodna korporacija, vsaka avtokratska država, ki želi zavladati svetu, si namreč na nasprotni strani želi prav takšnega predsednika.

Marsikaj bo zato še toliko bolj odvisno od vsakega izmed nas. Od demokracije in vladavine prava se lahko dokončno poslovimo v trenutku, ko se bomo zbali javno povedati ali zapisati svoja razmišljanja z imenom in priimkom ter pokončno zagovarjati svoje prepričanje.

Sam se temu ne mislim odpovedati.