ZAKAJ SVOBODNI MEDIJI POTREBUJEJO OSVOBODITEV

“Prepričan sem, da bomo s tem edinstvenim dosegom in zaupanja vrednim glasom prevzeli vodilno vlogo in ustvarili globalno zavezništvo za verodostojnost novic. Pripravljeni smo storiti še več za spodbujanje svobode in demokracije po vsem svetu. Želimo v celoti odigrati svojo vlogo v središču te ključne kampanje.”

01.02.2022

Tako se je glasila izjava Tonya Halla, generealnega direktorja družbe BBC na svetovni konferenci FCO o svobodi medijev, 11. julija 2019. Po nekaj jasno izraženih mislih, s katerimi bi se strinjal vsak svobodomiseln človek, je omenjeni gospod za zaključek ponudil še svojo zaključno misel, ki na prvi pogled ni imela nikakršnega zloveščega prizvoka:  “poleg tega, da ponovno potrdimo svoje vrednote, se moramo neposredno boriti proti dezinformacijam in lažnim novicam. Spomniti se moramo, kaj je na kocki: Napad na resnico je napad na demokracijo.”

A zgolj na prvi pogled. Stavek “Napad na resnico je napad na demokracijo“, ponudi več vprašanj. Je resnica v demokraciji res zgolj tista, ki jo kot takšno ocenijo največje zahodne medijske hiše, sicer močno interesno povezane s tako imenovanimi “Big-Tech” podjetji, lastniki socialnih omrežij, farmacevtskimi giganti, bankami in drugimi vplivnimi organizacijami?  Ne, kot bo razvidno iz nadaljevanja tega članka, je ta izjava predstavljala uvod v “novo”, skrbno nadzarovano “normalnost“, ki seveda z demokracijo in svobodo medijev nima zveze.

Nastanek “Trusted News Initiative”

Več o poletnem dogodku smo izvedeli v BBC-jevem članku z dne 07.09.2019, v katerem je natančneje razloženo, kaj so se partnerji na dogodku v okviru organizacije BBC dogovorili: Vzpostavitev planetarne platforme “zaupanja vrednih novic”.  Dogodka so se udeležili vodilni predstavniki največjih svetovnih tehnoloških podjetij, medijev in založništva. Na srečanju se je tako zbrala zanimiva druščina BBC-jevih partnerjev, med drugimi Evropska radiodifuzna zveza (EBU), Facebook, Financial Times, First Draft, Google, The Hindu, The Wall Street Journal ter partnerji kot so tiskovna agencija AFP, CBC/Radio-Canada, Microsoft, Reuters in The Reuters Institute for the Study of Journalism. O  morebitnem sodelovanju, pa so se partnerji dogovarjali tudi s Twitterjem.

Dogovorili so se za skupen pristop pri odkrivanju in zatiranju “lažnih novic”. Za pristop, ki mora brezhibno delovati tako v praksi kot v teoriji. Da bi zagotovili brezhibno delovanje, hitost in odzivnost, je potrebno pred uvedbo dogovorjenih ukrepov izvesti “gasilske vaje”, so zapisali. Ob tem so sprejeli še dogovor o skupnih ukrepih v zvezi z različnimi pobudami. Ta dogovor je vključeval:

– Sistem zgodnjega opozarjanja: vzpostavitev sistema, s katerim se bodo organizacije lahko hitro medsebojno opozarjale ob odkritju dezinformacij, ki med drugim predstavljajo oviro za demokracijo v volilnem procesu posamezne države. Poudarek mora biti na hitrem in skupnem ukrepanju, da bi oslabili dezinformacije, še preden se lahko te uveljavijo;
– izobraževanje o medijih: skupna spletna kampanja;
– obveščanje volivcev: enoten način obveščanja državljanov v zvezi z volitvami;
– medsebojna delitev izkušenj: zlasti ob odmevnih volitvah;

Volitve v ZDA

Bližale so se volitve v ZDA, kjer je svoj prvi mandat počasi zaključeval predsednik Donald J. Trump.  Predsednik, ki se je uprl ideji sprevrženega globalizma in milijardam dolarjev stran vrženega denarja za abotno idejo “Green new deal”. Tisti predsednik, ki je izstopil iz Pariškega podnebnega sporazuma, ki ni želel napetosti ali celo vojne z Rusijo, tisti, ki se je srečal z voditeljem Severne Koreje, tisti pod katerim so ZDA prenehale plačevati članarino Svetovni, a vse manj zdravstveni organizaciji, tisti ki je vpričo nezamenljivega zdravstvenega uradnika dr. Anthonyja Faucija ponudil sicer nemudoma zatem diskreditirano rešitev, uporabo HCQ v primeru okužbe z virusom Sars-CoV-2, tisti, ki je znižal cene zdravil v ZDA in tako oklestil dobičke farmacevtskih družb, tisti, ki je v domovino vrnil na milijone izgubljenih delovnih mest ter s tem zadal udarec lastnikom »Big Tech« podjetij, tisti, ki je ustavil krajo intelektualne lastnine s strani Kitajske in, ki je imel pogum, da je imenoval stvari takšne kot so, brez potrebe po kakršnemkoli olepševanju. Ne nazadnje tudi tisti predsednik, ki je za dobrobit manjšin naredil več, kot nekaj prejšnjih administracij skupaj in, ki je znižal brezposelnost na najnižjo raven zadnjih nekaj desetletij.

Obenem je bil to predsednik, ki je točno vedel koga nagovarja. Na jasen in neposreden način je ves čas trajanja mandata uspešno nagovarjal svojo volilno bazo. Ta je bila seveda najbolj množična v zveznih držav osrednjih ZDA, katerih prebivalci so zaradi vse bolj neizprosnega globalizma desetletja izgbuljali službe, vse to pa za račun kovanja enormnih dobičkov ameriških “Big Tech” podjetij in multinacionalk ter hkrati s tem tudi neslutenega gospodarskega razvoja države z enim najbrutalnejših totalitarnih režimov dvajsetega in enaindvajsetega stoletja.

Priljubljen med ljudmi in osovražen ter zasmehovan s strani množičnih medijev pod okriljem in v lasti nekaj močnih družin, je predsednik Trump predstavljal močno oviro globalistom. Še pred začetkom mandata in praktično svoj celoten mandat se je bil prisiljen braniti pred prevaro izvedeno s strani Demokratov in njihovih financiranih pomočnikov iz tujine, znano kot »Russian colusion«.  Fikcija, ki so jo ne le ameriški, pač pa svetovni mediji, tudi slovenski, predstavljali kot dejstvo.  Štiri leta je bil praktično dnevno bombardiran z vedno novimi aferami, sproduciranimi s strani MSM, Demokratske stranke in celo s strani nekaterih uradnikov iz vrha obveščevalnih agencij ter Federalnega preiskovalnega urada. Večkrat so napade nanj opravičevali tudi nekateri “zavezniki” iz lastne, Republikanske stranke. Tako mu ni preostalo drugega kot, da povsem jasno in nedvoumno medijem dirketno pove in ob vsaki priložnosti ponovi kaj si o njih misli.  Besedno zvezo “Fake news” je postavil na povsem novo raven, inteligentno pa se je odločil za neposredno komunikacijo z državljani, brez medijskih “filtrov”, predvsem z  uporabo socialnega omrežja Twitter ter z organizacijo množičnih in rednih shodov, na katerih nikoli ni pozabil omeniti izprijenosti poročanja množičnih medijev. S takšnimi dejanji je seveda le-te oziroma njihove lastnike še bolj razjezil, saj je na njemu lasten način, že s samo izvolitvijo, še bolj pa tekom mandata, ko so njegove tiskovne konference bolj spominjale na Stand up komedijo pokazal, da lahko množični mediji postanejo povsem nepomembni, obsoletni. Z rezanjem dobičkov pa je istočasno jezil tudi farmacevtske gigante, “Big tech” podjetja ter multinacionalke.

Izvor zla?

Pravi čas torej, da je na površje končno priplaval “Varuh preverjenih novic in posledično demokracije” – Trusted News Initiative (TNI). Le zakaj bi ljude razmišljali, če pa to preprosto ni potrebno. Najbolj elegantno je, da skupina posvečenih, ljudem pove kaj je res in kaj ni. Ljudje za preverjanje resničnosti novic tako nimajo časa ali volje, večina pa jih tako prebere le naslove. Naj raje preklopijo na resničnostne šove, s katerimi jih podebiljamo zadnja desetletja, so si idejni vodje te iniciative morda mislili.

TNI, v okviru katerega gre torej za sodelovanje največjih novičarskih in globalnih tehnoloških podjetij in skladov, ki si skupaj prizadevajo za zaustavitev širjenja dezinformacij, je “opregel konja” in se posvetil ameriškim volitvam.

Mesece pred dnem glasovanja so partnerji drug drugega opozarjali na “dezinformacije, ki naj bi neposredno ogrožale integriteto volitev”. Platforme so na ta način lahko nemudoma pregledale vsebino, založniki in izdajatelji pa zagotovili, da ne bodo nehote ponovno objavili “nevarnih neresnic”. Prvič smo bili priča tudi opozorilom na vsebine, ki naj bi spodkopavale zaupanje v partnerske ponudnike novic. TNI je prvič uporabil tudi novo tehnologijo preverjanja novic imenovano “Project Origin”, ki jo vodi koalicija BBC, CBC/Radio-Canada, Microsoft in The New York Times ter je predstavljala nov pristop v boju proti dezinformacijam z “odkrivanjem manipulacije vsebine” in “preverjanjem pristnosti vira vsebine”.

Čeprav so blagovne znamke in drugi tradicionalni kazalniki zaupanja še vedno pomembni, pa so “varuhi svobode tiska in demokracije” presodili, da to vendarle ni več dovolj za zagotavljanje legitimnosti vsebine objavljenih člankov. Spremenjeno ali sintetično gradivo je lahko namreč včasih videti, kot da prihaja iz uglednih novinarskih virov, zaradi česar je lahko lažno ali zavajajoče gradivo videti kot verodostojno. Hej, vse je potrebno preveriti. 

Prišel je 3. november 2020

Zdelo se je, da bo takrat aktualni predsednik ZDA z lahkoto pometel s svojim šibkim protikandidatom, Demokratom Joem Bidenom. A ni bilo tako…

Že tako neverjetno močni koaliciji “varuhov svobode medijev” je pred volitvami pristopilo vedno več zanesljivih partnerjev. Od Associated Press, vse do The Washington Post. Prvo Nalogo so opravili z odliko. Ne zgolj, da so predsedniku ZDA ves čas volilne kampanje lepili različne oznake glede neverodostojnosti njegovih trditev, pač pa praktično speljali celotno medijsko kampanjo protikandidata Joea Bidena, kateremu se ni bilo potrebno niti pojaviti v javnosti. Zgolj nekajkrat je namreč kar iz udobja lastne kleti zmedeno nastopil pred kamerami, skrit v strahu pred nevarnim virusom. A ne tistim Kitajskim, pač pa pred virusom, ki bi imel lahko bistveno resnejše posledice za globalistično agendo. Virusom lastnih bebavih izjav, ki se lahko nenadzarovano širijo po družbenih omrežjih in ogrozijo njegovo zmago na volitvah. Trusted news initiative je tako, morda tudi z (malenkostno?) pomočjo Dominiona, ustoličil 46. predsednika ZDA. Kognitivno verjetno najšibkejšega predsednika v zgodovini . A vendarle, pod opravilno močno vprašljivo sposobnostjo aktualnega predsednika, je dejanskim vladarjem Združenih držav Amerike in sveta neprimerno lažje vladati.

Zmago nad suverenimi ZDA so “Big Tech” podjetja in socialna omrežja pod okriljem TNI “proslavila” z odstranitvijo takrat še vedno aktualnega predsednika ZDA iz socialnih omrežij. Popolna cenzura. Izključno v imenu demokracije, seveda. S tem so vsaj na simbolni, če ne že tudi na dejanski ravni pokazali, da so močnejši od vsake države.

Problematika dezinformacij v zvezi s cepivi že v začetku leta 2019?

Priznam, leta 2019 nisem vedel, da bi bila anticepilska kampanja kaj posebej močna. Cepljen proti vsemu, tako kot celotna družina, se s to tematiko nisem niti najmanj ukvarjal. Zato še z večjim začudenjem retrospektivno opažam, da naj bi bilo to javno-zdravstveno področje, v očeh nekaterih, že takrat potrebno zaščititi pred lažnimi novicami nasprotnikov cepljenja. Marca leta 2019 je to problematiko javno izpostavil britanski minister za zdravje.

Kot po naključju pa je konec istega leta, v Wuhanu na Kitajskem prišlo do izbruha nalezljive bolezni, zaradi katere se je dobesedno ustavil ves svet. Zdelo se je kot nepričakovana apokalipsa. Zdelo se je, da cepiv zoper to “kugo” še dolgo ne bo, če sploh bodo kdaj prišla na trg. Motili smo se. Prišla so. Bila so čisto nova, sveža, do tedaj povsem nedolžna v cepilni panogi. Prišla so v obliki mRNK tehnologije in vektorskih DNA cepiv, z vgrajeno “spike” (koničasto) beljakovino. Neverjetno, kako je znanost napredovala. V rekordnem letu dni od pojava neznanega virusa, katerega izvor še vedno ni znan, smo že dobili cepiva za katera smo bili najprej prepričani, da smo zaščiteni pred razvojem te neznane bolezni, nato, da smo zaščiteni pred hujšim potekom le-te, pa potem, da smo zaščiteni pred obiskom intenzivne nege ter na koncu, da smo skoraj s sto odstotno zaščiteni pred smrtjo zaradi okužbe s tem virusom. Sam sicer tem cepivom ljubkovalno in namenoma pravim “cepiva”, saj jih lahko tako imenujemo zgolj metaforično. Navdušenje necenzuriranega dela stroke pa je bilo nepopisno in ni pojenjalo, kljub vedno novim podatkom o neučinkovitosti “cepiv” predvsem zoper nove seve virusa ter kljub pomislekom o njihovi vprašljivi varnosti.

Na prvi pogled se res zdi, da je celotna svetovna zdravstvena in znanstvena stroka dejansko enotna v čaščenju tega svetega grala odrešitve.

A temu še zdaleč ni in nikoli ni bilo tako. Pojavljati se je namreč začelo vedno več uglednih znanstvenikov, virologov, nobelovcev, zdravnikov in profesorjev iz najprestižnejših univerz, kot so Oxford, Stanford in Harvard, ki so najprej javno podvomili v smiselnost ukrepov zapiranja družbe,  nato pa so se izpostavili še drugi ugledni zdravniki in znanstveniki, ki so si drznili tudi kritično razmišljati glede učinkovitosti in varnosti teh novih “cepiv” in “cepljenja” med pandemijo. In to celo javno!

No, kaj kmalu so bili te znanstveniki, virologi in epidemiologi utišani in po potrebi diskreditirani.  Trusted News Initiative je bila v boju za svobodo medijev in obrambo demokracije ponovno na delu. Namesto znanstvenih razprav, so se po vsem svetu pričele pojavljati skovanke, kot na primer “Zaupaj v znanost”, “Zaupaj stroki”. Vsakršen dvom v uradno predstavljeno znanstveno narativo in stroko je zamenjalo zaupanje. Znanstvena odkritja se več ne preverjajo. Znanost je padla na raven verovanja. Dogma. Nekaj v kar se ne dvomi in se ne zastavlja vprašanj, ker tako pač je. Tudi dokazi niso več potrebni. Še več, so nezaželjeni. Precejšnja ovira, vsaj za agnostike.

A vrnimo se za trenutek v leto 2019. Poleg opozoril o pojavu ekstremnega problema anticepilstva, na katerega je marca 2019 nejevoljno opozoril britanski minister za zdravje, se je ta grožnja v tistem letu tako stopnjevala, da je na hierarhični lestvici globalno-političnih groženj oziroma prioritet, ki jih je potrebno pod okriljem Trusted news initiative nemudoma nasloviti, po pomembnosti prehitela terorizem in zavzela primat, skupaj z bojem proti lažnim novicam v zvezi z volitvami v ZDA. Septembra 2019, torej le tri mesece pred poplavo posnetkov o padajočih ljudeh iz Wuhana, so namreč varuhi svobodnih novic izrecno izpostavili problematiko, ki bi se marsikomu takrat zdela povsem obskurna:  Velika tehnološka podjetja, “Big Tech”, naj ne bi storila dovolj za preprečevanje širjenja “lažnih novic” glede strahov o cepivih!

V času pandemije so se tako ponovno pričeli pojavljati iz časa ameriških volitev tako znani vzorci obnašanja množičnih medijev in družbenih omrežij. “Fact check” strani so zacvetele v vsem svojem sijaju. Praktično vsaka država je dobila svojo. Cenzura, omalovaževanje posameznih strokovnjakov, ki si drznejo misliti v neskladju z začrtano potjo posvečenih, zapiranje njihov računov socialnih in poslovnih omrežij, javno obračunavanje z njimi in grožnje z odvzemom licenc, vse to je postalo stalnica. V takšnem okolju stroki res ni težko bilo postati enotna. Na tem mestu velja poudariti izredno zanimivo dejstvo, ki ga morda marsikdo ne pozna. Predsednik in nekdanji izvršni direktor tiskovne agencije Reuters, James C. Smith, je obenem tudi glavni vlagatelj in član upravnega odbora farmacevtskega velikana Pfizer. Obenem se je gospod pridružil tudi Pfizerjevima odboroma za korporativno upravljanje ter znanost in tehnologijo. Novica, ki bi morala vsaj med novinarji dvigniti marsikatero obrv, je namesto tega, v zahodno-korporativni “svobodi medijev” ostala spregledana in povsem nezanimiva, čeprav te isti mediji in tiskovna agencija Reuters še naprej promovirajo Pfizerjeve izdelke ter neutrudno branijo farmacevtska podjetja pred kritikami, medetem ko vzporedno cenzurirajo vsa skeptična, a legitimna vprašanja ter celo znanstvene članke, ki ne gredo v prid narativu.

Zaznate morda kakšno navzkrižje interesov, ali gre v primeru Jamesa C. Smitha morda zgolj za dodatno okrepitev, s katero so se v obrambi pred objavo škodljivih novic, “v prestopnem roku” okrepili varuhi demokracije in svobode medijev?

In kako naprej?

Ko se usklajena ravnanja svetovne politike, necenzurirane stroke in korporativnih medijev tako prepletejo ter se njihova skupna narativa obenem tako oddaljuje od logike in zdrave pameti, se vsaj razmišljujoči ljudje začnejo spraševati, “kaj za vraga se tu dogaja?”.

V spektru tega dogajanja ne velja pozabiti, da imajo vsa ta “cepiva” zgolj EUA oziroma pogojna dovoljenja, po mojem prepričanju utemeljena izključno na korporativno-političnih političnih odločitvah. Zato je kriza Sars-CoV-2 že davno presegla zgolj zdravstveno problematiko. Celo več, vedno bolj se seli na področje geopolitike in prava. Da so ta “cepiva” sploh lahko dobila takšna dovoljenja, je bilo predhodno potrebno uskladiti kar nekaj dejanj.

Predpogoj za pridobitev pogojnih dovoljenj teh “cepiv” je bil, da se ustvari izredne razmere in diskreditira ter ljudem celo onemogoči dostop do obstoječih zdravil, ki bi lahko uspešno zdravila okužene s prvotno različico virusa. Vse to je bilo s pomočjo Trusted News Initiative in “fact check” internetnih strani doseženo. Sicer varni in polno registrirani zdravili, kot sta na primer Hidroksiklorokin in Ivermektin, sta nemudoma odpadli kot nevarni ali neučinkoviti, iz zadnjega zdravila pa se je začelo usklajeno javno posmehovanje v množičnih medijih in na družbenih omrežjih. V zahodnih državah so se za vsak slučaj sprejemali še odloki ali dekreti, s katerimi se je omejilo ali onemogočilo izdajanje zdravil, ki bi lahko pripomogla k uspešnemu zdravljenju okuženih z virusom SarS-CoV-2. Če bi namreč zoper virus Sars-CoV-2 obstajalo učinkovito, že preizkušeno zdravilo, pravno gledano, nobeno “cepivo” zoper ta virus ne bi moglo dobiti pogojnega dovoljenja. V Sloveniji smo bili morda iz previdnosti, med drugim priča celo omejitvi izdajanja navadnega antibiotika, ki ga poznamo pod imenom Sumamed, saj vsebuje azitromicin, ki lahko pravočasno prepreči še morebitne sekundarne bakterijske okužbe že tako izčrpanega imunskega sistema človeka.

Pogojna dovoljenja se “cepivom”počasi iztekajo. Če bodo imetniki dovoljenj želeli obdržati oziroma podaljšati ta dovoljenja ter jih še naprej prikazovati kot odrešitev, to ob vseh novicah, ki vendarle pricurljajo na dan več ne bo lahka naloga, kaj šele uvedba obveznega cepljenja. Ljudje se namreč kljub vsej cenzuri “prebujajo”. V zadnjih tednih smo tako priča, da se je v zgodbo vtkala nova nit: »prehajamo v endemično fazo«, naučiti se bomo morali živeti s SARS-COV-2. Kaj pa v resnici mislijo, ko rečejo “živeti z…”? Morda gre ob vsem nezadovoljstvu ljudi, ki je ponekod že eskaliralo v nasilje, zgolj za spuščanje tenzij, za preračunljivost. Nenadoma so pač začeli govoriti tisto kar želimo slišati. Bližamo se koncu te nočne more, prehajamo v endemično fazo. Takšna narativa se je ponovno usklajeno in istočasno začela pojavljati po dobršnem delu držav zahodne civilizacije.

Verjamete, da so nenadoma spregledali, čeprav nikoli ne priznajo, še manj pa popravijo lastne napake? Sam menim, da ni prišlo do nikakršnega spreobrnjenja. Med sociopatsko »elito« ni vesti, ni krivde, ni priznanja in ne nazadnje, nikoli tudi ni dovolj nedolžnega seva virusa, ki ne bi mogel mutirati v bolj strašljivi sev. Menim, da so spregledali zgolj to, da je potrebno napetosti v družbi nemudoma sprostiti. Na neki točki se je pač treba ustaviti. Tako je v vsaki vojni. Četudi vojska še tako dobro napreduje. Morda so vojaki utrujeni ali oskrbovalne poti več ne delujejo brezhibno. Če se ob tem še okupirani ljudje vse bolj upirajo, je nadvse smiselno, da si začasno zgolj utrdiš položaj. Če bi sedaj nadaljevali, se namreč lahko celotna, sicer nadvse uspešna kampanja, sesuje kot hišica iz kart.

S človekovimi pravicami ni pogajanj

Utrujeni ljudje si bodo tako vsaj začasno malce oddahnili, marsikdo pa bo medtem tudi pozabil koliko temeljnih človekovih pravic in svoboščin mu je bilo v zadnjih dveh letih odvzetih. Morda bodo nekateri to spoznali, a se bodo raje prilagodili novemu načinu življenja z določenimi omejitvami, vse samo iz razloga naveličanosti. Zgolj zato, da bo že enkrat konec te moreče agonije. A to bi bila največja napaka, ki jo lahko državljani storimo. O temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah ni pogajanj. Te so nam dane. Še vedno so tudi zapisane v ustavi. Tisti, ki se morda veselijo, da zaenkrat na primer ne bo uveden PC protokol ali kaj podobnega, delajo hudo napako. Še vedno namreč ostaja takšen ali drugačen PCT in druga priporočila ter odloki z zapisanimi ukrepi, s katerimi se družbo prevzgaja v poslušne ljudi z močno omejenimi temeljnimi pravicami.

Če tiho pristanemo na kakršnokoli omejevanje človekovih pravic in svoboščin, si kot družba boljše, dostojnejše obravnave s strani »elit« niti ne zaslužimo. Cilj zato nikoli ne sme postati »živeti z nekaterimi omejitvami«, pač pa zgolj vrnitev v eno in edino normalnost, s spoštovanjem vseh človekovih pravic in svoboščin, ki so nam kot svobodnim ljudem zagotovljene z rojstvom. V takšen, vsem nam še ne tako dolgo nazaj samoumeven sistem pa nikakor ne spadajo dejanja kot so vsakodnevno palčkanje po nosu in »kodiranje« za vstop v trgovino, na koncert ali celo na delo, s katerimi pa smo v zadnjem letu in pol nekaterim izbrancem, tudi pri nas, kupili nepremičnine v, za običajnega človeka nepredstavljivih vrednostih. Če namreč na to pristanemo, smo podzavestno ali še huje, zavestno, podlegli masovni paranoji in vcepljanju strahu ter se naučili živeti na način, ki nam ne bi smel postati samoumeven. Nismo živina in nismo predmeti, da bi potrebovali kakršnekoli QR kode zato, da lahko svobodno živimo življenje. Sprejem takšnih omejitev bi pomenil popoln poraz humanizma.

Dokler se bodo takšne tabele kot je zgornja zdele družbeno sprejemljive, vedite, da smo še daleč od normalnosti.