IDIOKRACIJA NA POHODU

Neprestano generiranje strahu z namenom, da prestrašen človek sledi določeni agendi ima meje. Tudi politika strahu ima svoje meje. Kaj pa cenzura? Prav tako. Za to, da se poslužiš tega instrumenta obstajata le dva razloga. Bodisi ta, da imaš ljudi za popolne idiote, ki si na podlagi nasprotujočih si informacij niso sposobni ustvariti lastnega mnenja, ali pa nekaj prikrivaš.  Nobena izmed navedenih možnosti ne more biti ravno v čast odločevalcem. Ko pa na koncu ljudem nimate za ponuditi več ničesar in tudi zaslepljeni sledilci to še kako občutijo, vrag odnese šalo. Tisti, ki so umetno ustvarjali psihoze in si skušali poslušnost ljudstva zagotoviti na podlagi cenzure, so takrat prvi na tnalu.

20.03.2022

Danes običajni državljan Evropske unije praktično že živi čase bivše Sovjetske zveze. Pretiravam? Pa poglejmo. Omejen dostop do informacij, neprestana propaganda, generiranje strahu, represija in cenzura. Vse to je bilo še kako lastno propadlemu sistemu. Če k temu dodamo še dejstvo, da nam vlada samooklicana “elita” preko neizvoljenih birokratov, Ursulo Von der Leyen in evropske komisarje pač nihče od nas ni izvolil in, da gre za neko zvezo povsem različnih držav oziroma narodov, ki imajo bore malo skupnega, smo zgolj korak od Sovjetske zveze. Manjka morda le še pomanjkanje osnovnih dobrin, v kar sicer precej zanesljivo drvimo, ter obračunavanje z neposlušnimi državljani na način, ki ga najboljše opiše besedna zveza naših bivših bratov – “uzela ga magla“. Potem smo tam… Moskva 1957.

Javno posmehovanje in obračunavanje z drugače mislečimi je sicer v polnem teku že zadnji dve leti. Ves čas se ponavlja isti vzorec. Najprej v zvezi s pandemijo COVID-19, nato glede ukrajinske krize. Če želiš v množičnih medijih katerekoli barve oziroma politične orientacije javno spregovoriti o nečem kar se ne sklada z narativo vladajočih elit, je to praktično nemogoče udejanjiti. Če se komu po nekem naključju posreči in v osrednjih medijih spregovori ali zapiše lastno mnenje, ki odstopa od mnenja “elit”, mu v najboljšem primeru grozi t.i. “character assassination“ – maliciozen in neupravičen napad na njegovo dobro ime. Napad največkrat pride prav s strani teh istih osrednjih medijev, usklajene mainstream politike ter s strani njenih pobesnelih “navijačev” na družbenih omrežjih. Dober primer žalostne realnosti v kateri živimo so mag. Stanko Pušenjak, dr.med., priznani slovenski specialist ginekologije in porodništva, sociolog in publicist Tomaž Mastnak, pa dr. Boštjan M. Zupančič, pravnik, filozof in publicist ter bivši ustavni sodnik ter sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice in moj prijatelj ter kolega dr. Andraž Teršek. Vsi navedeni so v zadnjem času na lastni koži občutili, da je razmišljanje izven zastavljenih okvirov, ki jih določijo “elite” nezaželeno. Brez kančka spoštovanja do njihovega preteklega dela, se je po njih dobesedno usulo tako na družbenih omrežjih kot v nekaterih pisanih medijih. Ob tem je zaznati zanimiv fenomen. Povsem vseeno je namreč, če si v javnosti okarakteriziran kot intelektualec bolj “desnega”ali bolj “levega” pola. Drznil si si misliti z lastno glavo ter svojo misel še javno izraziti. Greh!

Javno zasmehovanje uglednih intelektualcev je tako znova postala realnost. Če se vprašaš o smiselnosti COVID-19 ukrepov, če ne želiš biti vojni hujskač, kar naenkrat postaneš teoretik zarote, rusofil ali celo psihiatrični bolnik potreben zdravljenja v ustrezni ustanovi. Gre za zgodovinsko že znan model osebnih diskreditacij iz neprijetnih časov življenja na vzhodni strani železne zavese. Samo upamo lahko, da ne bodo sledili še kakšni hujši povračilni ukrepi, tako specifični za tisti čas in kraj. Živimo namreč v obdobju, ko se več nič ne zdi nemogoče. V času ene in edine resnice. Ne nujno tiste prave pač pa zgolj tiste, ki je skladna s pričakovanji vladajočih elit. Radikalni mali diktatorji pa vsak na svojem malem “fevdu” Evropske unije zahtevajo ukrepanje zoper ljudi, ki se njihovi resnici niso pripravljeni pokoriti.

Primer resnice, ki je skladna s pričakovanji “elit”

Pandemija virusa SARS-COV-2. Izvor virusa sicer uradno še vedno ni znan, čeprav, kar se je pred dvema letoma zdelo kot teorija zarote, sedaj dostopni podatki že kažejo na precej verjetno možnost, da je virus dejansko nastal v laboratoriju. Seveda ne dvomim, da smo bili v zadnjih dveh letih priča virusu, ki ga doslej nismo poznali in, da je bilo potrebno sprejeti določene ukrepe s katerimi se zavaruje predvsem posebej ranljive skupine ljudi. Pri tem mislim na smiselne ukrepe in ne  takšnih, ki žalijo inteligenco ljudi. 

Predlagam, da si bralec sam ogleda uradno stopnjo smrtnosti COVID-19 in nato oceni sorazmernost in smiselnost ukrepov, katerih smo bili deležni. Izbrana stroka, množični mediji, politika, neizvoljeni birokrati in “elite” seveda vedo, da je bilo vse kar bo v nadaljevanju našteto nekaj povsem razumnega in zdravstveno utemeljenega. A vendar. Pomislimo. Brez podcenjevanja virusa SARS-COV-2, s katerim okužba se lahko tudi pri sicer zdravih in mlajših ljudeh v redkih primerih razvije v težjo obliko bolezni COVID-19, do leta 2020 na planetu Zemlja ni obstajala bolezen pri kateri bi imeli več kot 99-odstotno možnost preživetja in:

• ki bi bila uvrščena v kategorijo najnevarnejših bolezni;
• zaradi katere moraš dokazovati, da za vstop v določen prostor nisi okužen s točno tem virusom in sicer na način, da ti predhodno zarinejo paličico v nosno-žrelno votlino, obenem pa si očitno lahko mirno okužen s katerimkoli drugim smrtonosnejšim virusom in se neovirano giblješ;
• zaradi katere bi se morali kolektivno odpovedati temeljnim človekovim pravicam, vključno s pravico do zavrnitve zdravljenja, izvajanja medicinskih poskusov na ljudeh, spoštovanja telesne integritete posameznika, svobode gibanja, svobode izražanja in drugih pravic;
• za katero bi bilo cepivo izdelano in že na trgu v dobrem letu dni in, če se s tem cepivom najprej ne “špikneš” enkrat, nato drugič pa tretjič in četrtič… boš umrl, oziroma, če se ne boš uklonil, boš vsaj kriv za nepotrebne smrti zaradi te bolezni;
• zaradi katere se je cepilo ljudi kar za začasno postavljenimi pregradami pred vhodi v trgovske centre;
• zaradi katere bi se bilo potrebno odpovedati suverenosti in s prevezo čez oči slediti napotkom WHO ter izbrani stroki v praktično vsaki državi na svetu;
• zaradi katere smo bili priča napisom pred zdravstvenimi ustanovami, da so v čakalnici “dobrodošle” le zdrave osebe;
• zaradi katere so bile ustavljene ali vsaj močno omejene vse druge zdravstvene dejavnosti, do katerih dostop imajo ljudje vso pravico, katero jim zagotavlja že ustava, država pa jih vsakega petnajstega dne v mesecu ne vpraša, če morda želijo plačati prispevke za zdravstvo;
• zaradi katere so bili stanovalci domov za starejše občane prvi poskusni zajčki, pred pojavom “cepiv” pa so imeli nemalokrat zgolj pravico umreti sami, brez kontakta z njim ljubimi bližnjimi sorodniki;
• zaradi katere smo bili kot živali v živalskem vrtu zapirani “v kletke” in so nas na prostost spuščali vsakih nekaj mesecev;
• zaradi katere bi se demoniziral vsak poskus zgodnjega zdravljenja;
• zaradi katere se je s predpisi onemogočalo izdajanje poceni in po sedaj že več opravljenih študijah učinkovitih zdravil, ki so bila takrat na voljo;
• zaradi katere je bil del zdravstvene stroke, ki je ostal pokončen in skušal ljudem pravočasno nuditi ustrezno zdravljenje javno zasmehovan, diskreditiran in cenzuriran, zbornice pa so proti temu delu stroke uvajale postopke za odvzem njihovih licenc;
• zaradi katere se je pospešeno eksperimentiralo s “cepivi” tudi na otrocih iz sirotišnic vzhodne Evrope;
• katero se zdravi z zdravilom, ki to v bistvu za to bolezen sploh ni primerno (Remdesivir);
• zaradi katere je propadlo nešteto malih in srednjih podjetij, hkrati pa so praktično nemoteno poslovale multinacionalke;
• zaradi katere je bilo pričakovano usklajeno aplavdiranje na terasah ali oknih ob točno določeni uri;
• zaradi katere hodijo ljudje še vedno zamaskirani, otrokom pa je bila do nedavnega močno omejena pravica do šolanja, obenem se niso smeli družiti in ne videti obrazne mimike sovrstnikov;
• zaradi katere so se menjali ukrepi praktično iz dneva v dan, iz tedna v teden;
• zaradi katere smo bili vsakodnevno na prvih straneh spletnih in tiskanih medijev ter v udarnih novicah in na tiskovnih konferencah “bombardirani” s števci smrti in hospitalizacij;
• zaradi katere je bilo večkrat s strani izbrane stroke javno odsvetovano druženje “cepljenih” z “necepljenimi”,
• zaradi katere je bilo s strani izbrane stroke odsvetovano glasno govorjenje in petje;
• zaradi katere je bilo smiselno nositi masko tudi na samem v gozdu, na primer med tekom, saj nikoli ne veš, če in koga lahko srečaš;
• zaradi katere si bil v gibanju omejen na občino stalnega ali začasnega prebivališča;
• zaradi katere je obligatorno priti v zaprt prostor z masko na obrazu, ko pa se v tem istem prostoru usedeš lahko ob vdihavanju tega istega zraka piješ, ješ in se pogovarjaš. Če želiš slučajno vstati, pa si si dolžan seveda ponovno natakniti masko, saj gre v tem primeru za izredno nevarno početje;
• zaradi katere so vsem ljubi prazniki postali najnevarnejše početje, dogodki, ki se jim velja izogniti in katere je bilo potrebno večkrat onemogočiti ali vsaj omejiti;
• zaradi katere se je nenadzorovano tiskala enormna količina denarja, ta pa se je nato brezskrbno delil – posledice takšnega početja že čutimo;
• zaradi katere smo porabili in v okolje odvrgli enormne količine plastike in drugih nevarnih odpadkov;
• katere “cepivo” je v dobrem letu prešlo vse možne nelogične “faze”, od popolne imunizacije cepljenega do le delne zaščite, pa vse do zmanjšanega tveganja za hud potek bolezni in končno do manjše možnosti za hospitalizacijo, obisk intenzivne terapije in smrti; 
• …vpišite po izbiri___________________________________
• zaradi katere se je ustavil svet;

Se vam opisani primeri zdijo zdravstveno utemeljeni epidemiološki ukrepi? Morda. A zgolj na začetku, ko dejansko nismo imeli praktično nikakršnih informacij, nikakor pa dve leti (!) in kljub več osebnim pozivom izbrani stroki, naj vendarle prebere kakšen tuj strokoven članek strokovnjakov, tudi iz tako uglednih univerz kot sta na primer Stanford in Oxford ter spremeni protokol zdravljenja. Se vam še vedno ne zdi logično, da so se morda nekateri po vsem naštetem začeli spraševati, kaj za vraga se tu dogaja? Dopuščam seveda možnost, da se motim, a po navedenih primerih (za vsakega od njih razpolagam z dokazom), bi se sam pri sebi počutil intelektualno podhranjenega, če bi vsem tem ukrepom le nekritično pritrdil.  Zadnji dve leti sta bili tako predvsem nadvse intenzivno treniranje in usmerjanje ljudi v poslušna, prestrašena in poneumljena bitja, nevredna razmišljanja. A vendarle, dobra stran vsega kar se je dogajalo je, da mentalitete ljudi, njihovega načina življenja in navad ne moreš spremeniti v eni generaciji. To je dejstvo. Nekateri bodo pač malce dlje poslušno jedli vse kar jim bo servirano, a tudi tem bo slej kot prej postalo slabo.

Od cenzure do idiokracije

Kot sem zapisal na platformi Twitter: “Bila je trnova pot, a vendarle nam je uspelo. Iz demokracije, smo na prvem semaforju zavili levo, pristali v cenzuri, dve ulici kasneje desno, kjer smo zavili v nasprotno smer enosmerne ceste in prispeli v idiokracijo. Iskrene čestitke vsem sodelujočim!” Zapis se je nanašal na članek Reutersa z naslovom “Facebook dovoljuje vojne objave, ki pozivajo k nasilju nad ruskimi osvajalci” in, ki med drugim vsebuje takšne “bistroumne” zapise kot na primer “Podjetje Meta Platforms (FB.O) bo uporabnikom Facebooka in Instagrama v nekaterih državah dovolilo, da pozivajo k nasilju nad Rusi in ruskimi vojaki v okviru invazije na Ukrajino,…, kar je začasna sprememba politike podjetja glede sovražnega govora.“

   Vir: https://www.reuters.com/world/europe/exclusive-facebook-instagram-temporarily-allow-calls-violence-against-russians-2022-03-10/?taid=622a703727d3f20001e221cf&utm_campaign=trueAnthem:+Trending+Content&utm_medium=trueAnthem&utm_source=twitter

Ko sem članek prebral, sem dejansko mislil, da sanjam. Po dveh letih cenzure nasprotnih mnenj, brisanju računov na družbenih omrežjih, tudi priznanim strokovnjakom, po prepovedi oddajanja ruskih medijev na območju Evropske unije, po tem kaj vse je zadnja desetletja štelo za sovražni govor sem doživel še to, da bo na teh istih platformah kar naenkrat dovoljeno pozivanje k narodnostni nestrpnosti, celo k ubojem pripadnikov točno določenega naroda. 

In zakaj še cenzura ruskih medijev?

Kot sem navedel v uvodu. Cenzura ima kot vsako dejanje oblastnikov svoj namen. Očitno torej slišati informacije nasprotne strani ni zaželeno. Tako je namreč najlažje preprečiti ljudem, da bi morda podvomili v “splošno sprejeto mnenje”. Izpodbijanje splošno sprejetega mnenja z morebitnim prikazom nasprotnih argumentov je torej postal zločin proti zahodni družbi, zato je vsak takšen poskus potrebno v kali zatreti.

Zakaj se na primer ljudje zahodnega sveta ne bi smeli seznaniti z dejstvom, da so ZDA v Ukrajini financirale biološke laboratorije? Ali na primer s tem, da je bil iz uradne spletne strani ameriškega veleposlaništva v Ukrajini dne 26. februarja 2022 izbrisan seznam ukrajinskih bioloških laboratorijev? Morda boste nekateri rekli, “idiot, to je zato, da se Rusi ne dokopljejo do podatkov”. Velja, ta argument je na intelektualnem nivoju ukrepa pihanja v luknjico v maski, predstavljenega v nadpisanem. Verjamete vsaj, da FSB-ju (ruski obveščevalni agneciji) ni bilo težko predhodno pridobiti javno objavljene informacije.

In kaj nam je storiti?

Skrajni čas je, da tudi novinarji osrednjih medijev ponovno pričnejo opravljati svoje delo, da se uprejo cenzuri in prenehajo s prepisovanjem člankov iz Reutersa. To kar počnejo predvsem zadnji dve leti pač ni novinarstvo, kaj šele raziskovalno novinarstvo. Kot družba pa se moramo ponovno naučiti kako se med seboj pogovarjati in se nehati pretvarjati, da je vse kar živimo zadnji dve leti povsem normalno. O perečih vprašanjih je potrebno ustvariti ploden in argumentiran diskurz ter spoštovati mnenja drug drugega. To pa zagotovo ne dosežeš, če eni strani popolnoma onemogočiš svobodno izražanje misli in jo označiš za idiote, nevredne participacije v javnosti. Tak način namreč vodi zgolj v samouničenje družbe kakršno smo do nedavnega poznali.

Ko nekdo reče “Black Lives Matter” (življenja temnopoltih so pomembna) se to sliši samoumevno.  Seveda so življenja temnopoltih pomembna, to je vendar vsakomur jasno. Povsem enako pomembna pa so tudi življenja azijcev, belcev in drugih ras. A tudi drugih narodnosti. Vsako življenje je sveto. Prav vsakogar, ne glede na raso ali nacionalno poreklo ima nekdo rad. Tudi mlad ruski vojak v Ukrajini ima mamo, očeta. Enako velja za ukrajinskega vojaka. Zakaj so torej kar naenkrat ruska življenja postala nepomembna? Zakaj je primerno javno pozivanje k nasilju nad njimi in celo njihovemu pobijanju?

Zakaj enostavno ne rečemo: "Dovolj, vsa življenja so pomembna!"? Zato, ker bi s tem razvrednotili umetno skonstruirano delitev, na podlagi katere prosperira vladajoča "elita", ki ji je sicer povsem vseeno za katerokoli človeško življenje. 

Umazana resnica pač. Ljudi se umetno deli, veliko jih zagrabi za vabo namesto, da bi prej vsaj malce razmislili Cui bono.  

.