Pismo iz Berlina: ”Anticepilec” v Nemčiji

Sem Slovenka, ki živi v Nemčiji, natančneje v Berlinu. Delam v gostinstvu. Moja nemščina še vedno precej šepa, za tečaje in šolo nisem bila nikdar navdušena. Preveč trmasta in pametna, pravi ponosna mati. Srednješolsko izobrazbo gimnazijskega maturanta sem nekako uspela spraviti v žep, študija umetnosti nisem končala, saj me je klicalo življenje, ki ga je bilo potrebno uživati z veliko žlico. Nisem torej visoko izobražena, po družbenih normativih verjetno mejim že na precej neuporaben profil. Imam pa veliko srce in verjetno tudi to nekaj šteje. Če ne drugje, pa vsaj med prijatelji in upam, da tudi takrat, ko bo zame prišel sodni dan in bom hotela prestopiti nebeški prag.

V Berlin sem se preselila pred sedmimi leti. Po nemških standardih sodim v socijalno občutljiv razred, v Sloveniji pa bi po teh normativih padla v kategorijo srednjega razreda. Kot “osebek, ki prihaja od nekje tam doli”, sem s svojim standardom v Nemčiji zadovoljna – nisem pa zahtevna. Imam vse kar potrebujem in še za kak priboljšek se tu pa tam najde. Svoje izkušnje v Nemčiji vam lahko podarim skozi oči in doživljanje malega “necepljenega” človeka, na katerega sistem neusmiljeno pritiska. V krempljih tega sistema smo se znašli vsi, cepljeni ali pa ne. Kot ljudje in družba smo razdvojeni, sistem pa brez milosti pritiska na vse. Vsak nosi svojo zgodbo, mnenja se krešejo na vse strani. Vem, da vseh “cepilcev” ne moremo metati v isti koš. Prav tako ne “anticepilcev”. Recimo, da skozi svoje oči delim ljudi na tiste, ki nam je mar in na tiste, ki jim ni. Vem, da deliti ljudi na te in one ni lepo. Ampak kot je rekel Buldožer ”Pljuni istini u oči” si priznam, da tako razsvetljena pač še nisem, da v mojih očeh ne bi obstajali te in oni. Tisti, ki se borimo in tisti, ki se ne. Ko bo svetu zavladal mir (če bo), si bomo že nekako podali roke in živeli v sožitju. Upam. Znašli smo se v situaciji, kjer smo se enako misleči morali povezati, da nam je lažje. Beremo in poslušamo bloge in streame pravnikov, intelektualcev, zdravnikov in vseh ostalih borcev, ki si upajo spregovoriti, povezujemo se v skupine, ki jih Veliki brat rad cenzurira ali celo izbriše in prepove. Imamo svetovno krizo in (skoraj) vsi trpimo. Cenim vse cepljene in necepljene bojevnike, ki premorejo kritičen pogled na situacijo in pomagajo brcati in grizti skozi sistem, ki nas neusmiljeno tepta. Hvala vam iz srca! V naslednjih vrsticah vas vabim na sprehod po Nemčiji skozi moje oči in doživetja v tej krizi.

Nemška mentaliteta

Drugačni so, ni kaj. Mi ”bolj z juga” smo bojeviti in vročekrvni, Nemci pa so tehnični in hladne krvi. Oni nas vidijo kot tiste iz ”tam dol” kjer ljudje neradi ubogajo in radi kršijo pravila, ker jim je to zapisano v krvi. Mi pa njih doživljamo kot tiste, ki se jim red in disciplina pretakata po genih. Ordnung und Disziplin po nemško. Tudi smisla za humor nimajo. Oni pa našega vidijo kot preveč sarkastičnega ali celo brutalnega. Svoj humor večinoma delim z drugimi, ki so pripadniki drugih narodnosti – bivših Jugoslovanov se najde precej, tudi s Poljaki in ostalimi vzhodnimi Evropejci smo nekako na podobni valovni dolžini. Nemci svoji vladi zaupajo. Mi našo večinoma preziramo. Je za razumeti. Če bi nas naša vlada vodila v ”finančno blagostanje” in varnost, kot jo imajo Nemci, bi ji tudi mi verjetno bolj zaupali. Smo pa dobri delavci in to imajo Nemci radi. To pa je tudi skoraj edino področje kjer pridemo skupaj. Po mentaliteti smo bolj kompatibilni z nekdanjimi vzhodnimi Nemci. Tudi danes je razlika med nekdanjimi vzhodnimi in zahodnimi Nemci še vedno opazna. To se je pokazalo tudi v covid krizi. Vzhodni Nemci so se izkazali za veliko bolj skeptične in nezaupljive. Živeli so namreč v precej drugačnem sistemu kot njihovi zahodni bratje. Naštela sem nekaj stereotipov, zdaj pa poglejmo, kako je to izgledalo v praksi in vskadanjem življenju malega človeka.

“Anticepilci” so nacisti

Prav ste prebrali. Nacisti. Precej pomemben del nemške mentalitete je tudi tako imenovani Deutsche Angst (nemški strah), vzrok pa se skriva v delu zgodovine, ki se ga Nemci globoko sramujejo – saj veste, tisti del, kjer so zapisani Hitler in Židje. Priznam, da tega dela njihove mentalitete pred to krizo nisem poznala in opazila. Upam pa trditi, da je njihova vlada v tej krizi dobro izkoristila ta psihološki manever. Desnica je v Nemčiji neke vrste tabu, v parlamentu imajo zgolj eno desničarsko stranko, ki se imenuje AfD (Alternative für Deutschland). AfD je v opoziciji. Po letu 1953 je AfD prva desničarska stranka, ki je leta 2017 dobila mesto v Bundestagu. Tu in tam v kakšni regiji prevladujejo njeni privrženci, ki jo zvesto volijo, nekateri pa ji podelijo svoj glas bolj iz protesta. Večina nemškega prebivalstva gleda na njene privržence s prezirom. Svojo naklonjenost ji izkazuje tudi nekaj desničarskih skrajnežev, ki pa so po svoji ideologiji res nacisti. Vsekakor ne gre posploševati, da so vsi podporniki te stranke nacisti. Nekaj jih pa je in ti mečejo precej slabo luč tudi na ostale. Ne samo na ostale podpornike AfD ampak tudi na vse “covid skeptike” in “anticepilce”. Kako to? Zelo preprosto. V Sloveniji se pravzaprav ne moremo pohvaliti niti z eno parlamentarno stranko, naj bo to v koaliciji ali opoziciji, ki bi se javno izrekla ali opredelila proti covid politiki. Nemci imajo eno. In to je AfD. Če ta dejstva na zelo preprost način prenesemo v slovenski prostor, bi slika izgledala nekako tako: V Sloveniji bi recimo v zadnjih dveh letih covid krize vladala levica, Janša in njegovi podporniki pa bi bili edini, ki bi tej politiki nasprotovali in svoje nasprotovanje tudi zelo razumno argumentirali, kot to počne nemška AfD. Protestniki bi bili janšisti, v Nemčiji pa imamo gibanje Querdenker, za katerega velja, da je rado desničarsko naravnano in si nekaj niti prepleta tudi z AfD in NPD (Nationaldemokratische Partei Deutschland), o kateri bom na kratko nekaj povedala na koncu. Če dodamo še, da bi bilo nekaj teh “janšistov” še častilcev kljukastega križa, dobimo za rezultat precej grenko jabolko, v katerega smo morali ugizniti “covid skeptiki” in “anticepilci” v Nemčiji. Zlivanje medijskega žolča na anticepilce poznamo tudi pri nas v Sloveniji in mislim, da je ni evropske države (in tudi širše), kjer “anticepilci” v zadnjih dveh letih ne bi bili poniževani, cenzurirani, obtoženi ubijanja babic, označeni za skrajno neinteligentne ravnozemljaše, teoretike zarot in še marsikaj. Koliko naših zarotniških teorij se je do sedaj izkazalo za resnična dejstva ni pomembno. Še vedno smo idioti, čeprav smo imeli večinoma prav. Vse to smo doživeli tudi v Nemčiji, tukajšnja vlada pa nam je v to čorbo podtaknila še nacizem, ki Nemcem nažene strah v kosti. Res čudovito.

Skrita in podtalna gibanja skrajnežev in nacistov so v Nemčiji sicer še vedno prisotna. O tem ni dvoma. Na Wikipediji najdemo nekaj preprostih dejstev o desničarskih strankah v Nemčiji (od leta 1945 do danes). https://en.wikipedia.org/wiki/Far-right_politics_in_Germany_(1945%E2%80%93present)?fbclid=IwAR0K7kR7Gl2l59EbGoc0RCAb5QFmTBCg_9pHCIIALxANEJbMaFtAzZn0Rz0

Ker tudi sama premorem nekaj vročekrvnega temperamenta, sem se na družbenih omrežjih izopstavila in začela odkrito govoriti in objavljati stvari, ki so v meni zbujale skepticizem do celotnega dogajanja. Še večjo vlogo kot temperament pa je pri tem odigralo moje nestrinjanje s spletkami, lažmi, manipulacijami in ustrahovanji, ki so se jih vse vlade tega sveta polastile za izvajanje psiholoških manevrov in pritiskov na nas ovčice. Dokaj kmalu mi je bilo opaziti, da smo Slovenci precej ”posvinjali” Facebook platformo s svojimi mnenji in zelo aktivno delili informacije in razne teorije. Vam zaupam koliko mojih nemških FB prijateljev je delilo take novice? Niti eden. Drži, da se politično vsi držijo stran od desnice ampak vseeno. Niti eden. Opogumljena z nekaj balkanskega temperamenta in kot nekdo, ki stremi k resnici, se na to nisem ozirala. Več žolča sem pravzaprav kasirala od slovenskih gorečih zagovornikov cepljenja. Ves čas sem se trudila ohranjati spoštljivo komunikacijo, ni pa bilo vedno lahko. Čez nekaj časa se je potem v komentarje vendarle prikotalil tudi kakšen Nemec in tako sem dobila v dar tudi “nacistično razodetje” svojega početja. Nekako smo uspeli skomunicirati, da vendarle gre tu tudi za razliko v mentaliteti in potrebno jim je bilo razložiti, da v Sloveniji nisi nacist, če se covid ukrepom in politiki upiraš. Priznam, da se mi nikdar ni dalo pregovarjati, sem se pa iz spoštovanja do drugače mislečih trudila obrazložiti vidik nas segregiranih “anticepilcev” in predvsem prispevati svojo skromno “neinteligentno” malenkost k skupinskemu glasu izobčenih in zasmehovanih. Zdaj, ko smo za nameček dobili servirano še krizo v Ukrajini, sem se pa rajši polastila pravice izklopa komentarjev in kadar nimam blokiranega računa, ”svinjam” dalje po tej diktatorski platformi imenovani Facebook. Ne z namenom prepričevanja kogarkoli v pravilnost mojega mišljenja ampak ponovno kot prispevek glasu še enega ”malega Kitajčka”, ki je v primeru Ukrajine v ozadju žal opazil enak propagandni stroj, kot smo ga deležni pri Covidu. Nisem Putinov oboževalec, prav tako pa ne občudovalec Nata in njegovih skrajno spletkarskih in hujskaških dejanj.

Pogoj PCT (3G) in delovanje sodišč v Nemčiji

Morda smo v Nemčiji imeli v prvi polovici Covid krize za milimeter boljšo politiko, kot v Sloveniji. Javni prevoz smo imeli ves čas, omejitve gibanja na občine niso bile tako stroge, so nas pa nagovarjali naj se ne vozimo sem in tja, če ni nujno potrebno. Nekaj nelogičnosti v ukrepih se je seveda že pojavilo, niso pa bile tako očitne. Vlada je podjetnikom namenila nekaj sredstev za ureditev boljšega prezračevanja, denarne pomoči za zaprta podjetja je bilo več kot v Sloveniji, ne pa dovolj. Predvsem pa so podjetniki čakali na denarno pomoč tako dolgo, da je nekateri niso uspeli dočakati in so svoje poslovalnice prej zaprli. V prvem zaprtju leta 2020, ki je bilo seveda kratko, je pomoč prišla hitro in ljudje se niso razburjali. Drugi lockdown, ki je trajal okoli sedem mesecev pa je bil seveda že druga zgodba. Kot primer lahko navedem svojo delodajalko. Je lastnica bara in restavracije kjer sem zaposlena, vodi pa tudi klub, ki si z restavracijo deli isto blagajno. V vseh sedmih mesecih ni prejela niti centa pomoči. Trajalo je še nekaj mesecev, da je pomoč prikapljala na njen bančni račun. Prispevek pa je bil 75% od nujnih stroškov, ki jih mora plačevati vsak mesec (najemnina, voda, elektrika…). Klub je bil zaprt eno leto, saj so zabavišča zadnja na seznamu za odprtje in opuščanje ukrepov. V tem času je tako pridelala precejšen minus, saj hočeš-nočes, celotni stroški se morajo plačevati redno in naj si še tako stiskaški, nekaj stane tudi zasebno življenje – pa četudi samo ješ, se umivaš in ogrevaš.

Iluzija o razumnih Nemcih se je hitro sesula v in prišli smo do točke, ko smo necepljeni postali izključeni iz vsakdanjega socialnega življenja. Slutili smo, da se bo to zgodilo, saj je retorika politikov postajala vedno bolj agresivna. Nimam sicer natančnega pregleda nad vsemi evropskimi državami, mislim pa, da je Nemčija edina, kjer je ustavno sodišče razsodilo, da lockdown ni protiustaven. Tukajšnja sodišča večinoma niso rešila “anticepilcev” niti za milimeter.

Sprva si je vlada s pogojem PC poskušala oprati roke na način, da so podjetnikom ponudili možnost, da se sami odločijio za možnost PC, če to želijo. Trgovci niso najbolj zagrabili, še posebej v nekaterih regijah. Potem so pritisnili na gostince in lastnike klubov. Če so se odločili za pogoj PC, so lahko izkoristili polno kapaciteto. V kolikor so se odločili za pogoj PCT pa so morali omejiti število gostov. Enako je veljalo za klube. V primeru PCT pogoja je klub lahko koristil maksimalno 50% svoje kapacitete, ples pa je bil prepovedan. Velika večina barov, restavracij in klubov se je seveda odločilo za pogoj PC. Tudi to ni trajalo dolgo in vlada je hitro izdala odlok, ko pravice odločanja ni bilo več. Tudi veselje lastnikov QR kode ni trajalo dolgo, saj so zaradi porasta okužb kljub pogoju PC prepovedali ples in polno kapaciteto še njim. Potem pa so klube spet malo zaprli tudi za njih. Da bi se jih čimveč cepilo še tretjič.

Tako je sedaj nekaj mesecev. Pravila se redno spreminjajo, necepljeni se še vedno ne smemo zabavati, pred kratkim pa so nam odprli “kletko” do te mere, da gremo lahko v trgovine brez pogoja PCT, na kavico pa le, če smo lastniki povsem svežega hitrega testa. Cepljeni zdaj lahko spet plešejo, a glej ga zlomka, tudi trikrat cepljeni se morajo za ples testirati. Razočaranje prejemnikov tretjega odmerka ampak, če te pustijo plesati, pozabimo na zamere do oblasti in njihove laži. Sodelavka mi je ob teh sprostitvah rekla: ”No, zdaj te pa končno pustijo pri miru s temi pritiski, da se cepi”. Nisem mogla verjeti. Je konec pritiskov to, da se moram vsak dan testirati samo zato, da lahko uporabljam javni potniški promet? Je konec pritiskov to, da ne smem na koncert? So ljudje dokončno izgubili razsodnost? Da se je njena hčerka, mamica dojenčka, odločila za cepljenje ravno zaradi tega, da gre z otrokom lahko na javni promet brez vsakodnevnega testiranja, rajši sploh ne bom komentirala. Je po novem svoboda to, da mi je dovoljeno popiti kavico v baru ob vsakodnevnem testiranju? Je za ljudi to res postala svoboda? So ljudje res tako sebična ali slepa bitja, da ne vidijo kaj se dogaja, ker gledajo samo v svojo QR kodo, ki jo kažejo za vsako stvar, čeprav to prej nikoli ni bilo potrebno? Imeli smo tudi prepoved vstopa v vse trgovine, razen nujnih. V Spodnji Saški so trgovci na sodišču s pritožbo sicer uspeli, v Berlinu pa žal ne. Sodnik je odločil, da je korist ukrepa večja od tveganja in škode. Dalje se lahko tožarijo na višjem sodišču. Prav, pa ne bomo zapravljali. Za banke pogoj PC ni obvezen, so se pa nekatere za ta ukrep vseeno odločile. Ker si naše zdravje jemljejo k srcu.

Nemška sodišča sicer po regijah odločajo različno. Vseeno pa odločitev najvišjega sodišča velja za celo Nemčijo. Skrajni domet nemških sodišč je milo rečeno katastrofalen. Žal nisem pravnik, da bi lahko o tem pisala s strokovnega vidika. Lahko pa omenim par zadev skozi oči malega človeka, ki protestira, dviguje svojo pest in glas, ter krmari s svojim življenjem na poti nekje med upoštevanjem in kršenjem pravil v Nemčiji. Primer policijske ure obratovanja barov: Pritožilo se jih je recimo 5. Med njimi je bila tudi moja delodajalka. Z grenko zmago so s pritožbo sicer uspeli in teh 5 lokalov je bilo lahko odprtih celo noč. Zlata jama bi pomislil človek, vendar temu ni bilo tako. Policijska ura je še vedno obveljala za prodajo alkohola. Koliko prometa ima nočni bar brez prodaje alkohola si lahko predstavljate. Tako smo še mi zaprli ob policijski uri. Več sreče prihodnjič.

Tudi necepljeni študentje so dobili pošteno porcijo. Izobraževanje jim je bilo oteženo, določene študentske aktivnosti na fakulteti prepovedane, v kantini niso smeli jesti. Na nekaterih fakultetah so delili zapestnice, ki so cepljenim omogočale ”svobodno” gibanje. Enako so storili trgovski centri, da ja ne bi kakšen “anticepilec” zavil še v trgovino s čevlji, namesto samo po kruh. Kadar na nekem sodišču sodnik odloči v prid necepljenim, se politika hitro vmeša, da sodnik recimo za te zadeve nima dovolj pristojnosti, saj ni zdravnik ampak sodnik. Neki študent si je na sodišču uspel izboriti svojo pravico do nemotenega izobraževanja. Žalostno, da se je za to sploh moral boriti. Pred kratkim so pravniki ponovno protestirali pred ustavnim sodiščem v Karlsruhe-u in zahtevali odstop njegovega predsednika Prof. Dr. Stephana Harbartha. Zgodbo sodnika iz Weimarja verjetno že vsi poznate. Ukrep obveznega cepljenja za določene poklice se že izvaja. Sodišče si bo sicer do končne odločitve vzelo še veliko časa, je pa odločilo, da se do končne odločitve ukrep lahko izvaja. Kot vam je verjetno že znano, Nemčija pripravlja zakon o obveznem cepljenju za vse. Nemci so morda počasni, so pa temeljiti. To “darilo” naj bi dobili jeseni. Priprave na ta zakon v nemškem parlamentu redno potekajo, so pa trenutno potisnjene v medijsko senco, saj vsa slava zdaj pripada Ukrajini.

Naslednji primer je status prebolevnika. Za zaposlene v vladi ta status velja 6 mesecev. Za nas nepomembneže pa 3 mesece. Če vračunamo v te 3 mesece še čas prebolevanja in čakanje na potrdilo za QR kodo, se čas veljavnosti uporabne QR kode skrajša na 2 meseca. Nekdo se je pritožil in sodišče je odločilo, da je skrajšanje statusa prebolevnika na 3 mesece protiustavno.

Dinamika in problematika protestov

Če najprej skočimo še malo nazaj k mentaliteti in ubogljivosti Nemcev, naj omenim, da Nemci pravila zelo vestno upoštevajo. Ni restavracije brez “pasoša”. Pika. Prijatelji Turki in Bolgari te mentalitete nimajo. Bogu hvala, da jih je v Nemčiji veliko.

Protestov je veliko. Omenila sem že gibanje Querdenkers, ki je nekaj protestov organiziralo tudi v Berlinu. Dveh sem se udeležila in se na njihove desničarske tendence nisem ozirala. Pravzaprav ni bilo dosti izbire, saj drugih protestov sprva ni bilo. Enega od nemških prijateljev sem določila za žrtev, ki me bo spremljala na protestu, da bo malo pazil s kom hodim v vrsti. Nisem si ravno želela biti na naslovnici kakšnega časopisa z naslovom ”Tisoče nacistov protestira v Berlinu.” In se je žrtvoval. Šele čez nekaj mesecev, ko sem se bolj poglobila v dinamiko protestov v Nemčiji sem razumela, da je bila njegova žrtev kar precejšnja. Sva se pa imela luštno in nekateri transparenti so me res nasmejali. Eden od teh je bil ”Končno sem med normalnimi ljudmi”. Tudi sama sem se počutila tako. Proteste Querdenkerjev podpira tudi Reiner Fuellmich. Nekateri pripadniki Querdenkerjev so podporniki AfD, nekateri se nagibajo k izvenparlamentarni DieBasis, ki je recimo bolj sredinsko usmerjena in katere član je tudi Fuellmich, seveda pa so tudi taki, ki niso volivci nobene od omenjenih. Izkazalo se je, da je bila množica, ki se je pognala na ulice precej pisana in naslovi časopisov o množicah nacistov niso bili upravičeni. Ljudem je očitno bilo dovolj in nekateri smo se pač opogumili in vihteli svoje lastne zastave in transparente, na shodu pretežno bolj desno usmerjenih. Kljub nekaterim polenom, ki jih še danes dobivamo pod noge, se je to vendarle izkazalo za dobro in učinkovito potezo. Na tem shodu sem tudi prvič opazila zastavo Freie Linke (Svobodni Levi), s katerimi sem kasneje tudi prišla v kontakt in se z njimi rada družim.

Urad za varstvo ustave, civilna gibanja, Antifa, politične stranke in prepletanje interesov

Delovanje gibanja Querdenkers je pod nadzorom Urada za varstvo ustave. Prav tako je pod tem nadzorom tudi že omenjena politična stranka AfD. Sodišče v Kölnu je namreč razsodilo, da ima njihov podmladek (Junge Alternative) ksenofobne tendence. Zanimivo je, da so moji Nemci, ki premorejo kritičen pogled na krizo v kateri smo se znašli, do samega Urada za varstvo ustave zelo skeptični. Da je AfD deležna nadzora vidijo bolj kot neko predstavo, katere namen je še uganka. Delovanje samega urada pa vidijo kot sporno dejanje, saj naj bi kar nekaj zaposlenih na tem uradu imelo tudi nacistične korenine, ki pa so seveda prikrite. Nekdanji predsednik Hans–Georg Maaßen, ki je bil naklonjen desničarjem, je skeptičen tudi do covid ukrepov. Zdajšnji Thomas Haldenwang pa je povsem po meri aktualne politike. Če pogledamo malo v preteklost vidimo, da Uradu za varstvo ustave ”ni uspelo” povsem razkrinkati dejanj NSU (Nationalsozialistischer Untergrund) – skrajno desničarske neonacistične teroristične skupine, ki je bila odgovorna za serijo napadov in umorov na nekatere migrante, predvsem islamiste. Prav tako jim ni uspelo razrešiti umorov tretje generacije RAF (Rote Armee Fraktion), ki pa je bila skrajno leva. V primeru NSU se je veliko papirjev in dokazov ”izgubilo” in v zvezi s tem je Hans-Georg Maaßen podal kratko izjavo tudi v intervjuju za časopis Der Tagesspiegel. Maaßnu očitajo tudi še nekaj drugih grehov. Stranki AfD naj bi svetoval kako se izogniti nadzoru njegovega urada, z njimi naj bi delil tudi zaupne dokumente, predno so bili predstvaljeni javnosti.

Der Tagesspiegel: https://www.tagesspiegel.de/politik/verfassungsschutzchef-maassen-bei-den-morden-des-nsu-liegt-noch-vieles-im-dunkeln/22799678.html

NSU: https://en.wikipedia.org/wiki/National_Socialist_Underground

RAF: https://en.wikipedia.org/wiki/Red_Army_Faction

German Domestic Intelligence Services: https://www.verfassungsschutz.de/EN/home/home_node.html

Če pobrskamo še globlje v zgodovino Urada za varstvo ustave, naletimo na precej zanimivih povezav. Eden od vodij Urada za varstvo ustave v preteklosti je bil recimo Reinhard Gehlen, ki je bil tudi vodja tajne službe v Tretjem rajhu. Gehlenova organizacija je bila tudi tesno povezana s CIA. Zgodovinarji Gehlenovi organizaciji očitajo, da se je nezakonito ukvarjala s političnim domačim vohunjenjem in da je svoje obveščevalce infiltrirala v najpomembnejše politične stranke. Podpredsednik Urada za varstvo ustave je bil tudi višji uslužbenec Gehlenove organizacije Albert Radke, ki je bil nekdanji častnik pri Gestapu. Večina osebja Gehlenove organizacije je prihajalo iz terorističnih aparatov. To je zgolj nekaj povezav katerih niti se prepletajo še danes. Delovanje urada Der Verfassungsschutz je deležno mnogih pomislekov še dandanes.

Ker glavni protagonisti gibanja Querdenkers kljubujejo klasičnim definicijam levega, desnega in islamističnega ekstremizma, je Urad za varstvo ustave ustvaril novo kategorijo, ki se imenuje Delegitimizacija države. Sedaj lahko bolje razumemo v kakšno luč je postavljeno gibanje Querdenkerjev. Osebno gibanja ne vidim kot slabega, sploh pa ne kot neko gibanje sorodno terorističnim skupinam. Se nam pa porajajo vprašanja o morebitni kontrolirani opoziciji. Mediji pišejo o njih kot o velikih teoretikih zarot in simpatizerjih nacistov, zraven pa namečejo še hipije, ezoterike, in podobno, vse seveda s slabšalnimi prizvoki. Zaradi vseh naštetih ozadij je bilo razumljivo, da se mnogo skeptičnih Nemcev teh protestov rajši ni udeležilo. Če dodamo še judovsko poreklo večine glavnih akterjev covid krize, se zavemo problematike upora v Nemčiji s še večjo težo. Kmalu je postalo jasno, da je v Nemčiji nujno potreben tako imenovani levičarski upor, ki bi ljudem dal jasno vedeti, da se ne upirajo samo desničarji in nacisti ampak tudi ljudje, ki so bili politično vedno pretežno levo usmerjeni, apolitični ali pa neopredeljeni. Tako se je rodilo gibanje Freie Linke, ki deluje v Avstriji, Nemčiji in Švici. 

Skoraj povsod po Nemčiji pa se na protestih srečujemo s pripadniki nasprotnih skupin. Najbolj znani so seveda Antifa. Zmerjajo nas z nacisti in skandirajo ”Nazis Raus!” ter ”Wir impfen euch alle!” (Vse vas bomo pocepili). Antifajevci vedno nasprotujejo protikoronskim protestom, ne glede od katere skupine ali gibanja prihajajo. Njihove nastrojenosti niso deležni le Querdenkerji ampak vsi, ki se upirajo ukrepom. Edini protest, kjer jih nisem opazila, je bil protest zdravstvenih delavcev v Berlinu. Ob ponedeljekih imamo redne ”sprehode”. Sprehodi so decentralizirani protesti, ki potekajo po celem Berlinu in drugod po Nemčiji. Sprehajalci se porazdelimo na različne lokacije, ki jih menjamo. Nikoli se ne ve, kje se bo zbrala največja masa. Na ta način se decentralizira tudi moč policije in nasprotnih skupin. Shodi so kljub izzivanju Antifa mirni. Kot zanimivost bi omenila še pripetljaj nekega ponedeljkovega shoda, januarja 2022. Alexanderplatz je bil dogovorjen za eno izmed točk. Ponedeljkovi shodi nimajo organizatorja in so vedno spontani, ljudski. Povsem potiho so ponedeljkov shod na Alexanderplatzu pripadniki skrajne desničarske skupine, Patriotic Opposition Europe, prijavili kot svoj shod. Vodja skupine Eric Graziani, ki je aktiven tudi v gibanju Pegida, je imel tam svoj govor. Protestniki, ki so na shod prišli kot večino ponedeljkov, tega niso vedeli. K sreči se jim je ta poteza izjalovila, saj je bilo iz zelo pisane množice razvidno, da večina protestnikov ni pripadnikov Grazianovega gibanja. Eric pa je izjavil, da svojo platformo ponujajo tudi ljudem, ki niso pripadniki njihovega ideološkega gibanja in da so vsi dobrodošli. Res prijazen možakar, ni kaj.

Potem so tu še protesti v organizaciji političnega gibanja Freie Sachsen. Verjetno ste že vsi naleteli na kakšen video posnetek protesta z njihovim logom. Protesti so večinoma mirni, pod okriljem teh protestov se upirajo tudi študentje in politično gibanje izgleda navzven povsem ok. Žal pa v ozadju tega gibanja vlečejo niti tudi nekateri posamezniki, ki simpatizirajo s prepovedanimi ideologijami. Zelo veliko udeležencev teh protestov tega verjetno niti ne ve. Zato ne gre obsojati kar vsepovprek. Ustanovitelji naj bi bili nekateri pripadniki Querdenkerjev, prav tako pa tudi člani politične stranke NPD (Nationaldemokratischepartei Deutschland), za katero sem že omenila, da bom malo več povedala na koncu. Saška regija je regija, kjer je desničarstvo v Nemčiji padlo na najbolj plodna tla. Tukaj je tudi najvišji delež volilcev AfD. Stranka NPD je klasificirana kot skrajno desna neonacistična organizacija. Tudi ta je pod varstvom Urada za varovanje ustave, ki je NPD podelilo status grožnje ustavnemu redu. Nekajkrat jim je uspelo prestopiti prag v določenih okrožjih, nikdar pa za vstop v Bundestag. Stranko so hoteli tudi prepovedati, vendar je sodišče leta 2017 odločilo, da ne predstavlja resne grožnje nemškemu ustavnemu redu in da za tak ukrep ni potrebe. Martin Kohlman, predsednik gibanja Freie Sachsen, ki je tudi odvetnik, je pod svoje okrilje vzel dortmundskega neonacista Michaela Brücka, ki je bil eden od vodij neonacistične organizacije Nacionalni odpor Dortmunda (NWDO). Nekaj povezav v gibanju Freie Sachsen se prepleta tudi s člani gibanja Dritte Weg, ki je prav tako neonacistično gibanje in katerega ustanovitelji so tudi nekateri nekdanji člani NPD.

Čeprav si gibanje Freie Linke tudi s pripadniki Querdenkerjev poda roke in se s svojimi zastavami udeležijo tudi njihovih protestov proti covid ukrepom, se od gibanja Freie Sachsen in njihovih protestov zaradi opisanega ozadja distancira. V kolikšni meri je vse skupaj režija politike lahko le špekuliramo. Dejstvo pa je, da so opisana gibanja v Nemčiji še vedno zelo prisotna in veliko je podtalnega in prikritega delovanja. Zato velja biti previden. V covid krizi je vsem tem (neo)nacističnim gibanjem skupno, da se upirajo covid ukrepom. Glede Ukrajinske krize pa ni tako. Nekateri nacisti so pro rusko usmerjeni, drugi pa ne. Nemčija je svoje proti rusko usmerjene skrajne desničarje poslala v Ukrajino. Kako in zakaj si tukaj niso enotni morda kdaj drugič. Prav tako o gibanju Freie Linke.

Upam, da sem vam uspela dovolj približati problematiko “anticepilca” in protestov v Nemčiji. Nemška vlada ima precej trde prijeme za krotitev svojih “ovčic”, ki se želijo upirati. Glede na vse našteto sem izredno ponosna na vse Nemce, ki se kljub vsem ideološkim in političnim preprekam vseeno podajo na ulice. Ni jim lahko. Opazili so, da nam Slovanom to ni problem in izredno cenijo, da protestiramo z njimi. Prav tako s protestniki v Avstriji, ki so v zelo podobni godlji. Nam kaj drugega sploh preostane? V kolikor nam je mar za svojo lastno prihodnost in prihodnost naslednjih generacij, mislim, da ne. Vsak glas šteje, čeprav se v najtežjih časih zdi, da ni tako. Zato cenim vse, “cepilce” in “anticepilce”, ki se upirajo tej tiraniji na kakršenkoli način.

Če bomo v tej vojni  poraženi, bomo še vedno lahko rekli, da smo storili vse, kar je bilo v naših močeh in pač kapitulirali s solzami v očeh. V kolikor bomo zmagali, bodo še naše naslednje generacije ponosne na nas, da smo bili na pravi strani zgodovine. Pa čeprav je bilo naše edino orožje transparent z napisom  ''Nisem nacist''.