ZAUPANJE KOT DOKAZNI STANDARD V NOVI NORMALNOSTI

Menite, da se avtokratski režim kar nekega lepega dne odloči in javno razglasi, da bo od sedaj naprej pač teroriziral, mučil, segregiral in pobijal nedolžne ljudi? Ljudje, ki so doživeli  tak sistem vedo povedati, da je za njegovo uveljavitev potreben določen proces. Tisti, ki so bili že rojeni v avtokracijo pa običajno niso imeli niti možnosti razviti kritične miselnosti, saj ni bilo na voljo informacij, ki bi jim omogočile vsaj podvomiti v to kar jim je bilo praktično od rojstva vcepljano v glavo. Oblast jih je naučila verjeti, da sama najbolje ve kaj je dobro za njih in da je tu zato, da jih ščiti. Tisti na oblasti so poskrbeli, da so množice vedno in povsod slišale le uradno potrjeno stališče. Za “dobro ljudi” je bilo v takšnih režimih vedno potrebno utišati vsa nevarna drugačna mnenja.

31.03.2022

Kako prepoznati avtokrata?

Predstavljajte si življenje pod okriljem znanih avtoritarnih režimov. Vzemimo za primer režim Pol Pota, voditelja Kambodže v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ali bolje, še vedno trajajočo vladavino korejske dinastije Kim. Menite, da bi bili med uporniki? Bi bili na strani svobode govora, izražanja misli? Verjetno ne. Obstaja precej velika verjetnost, da bi skupaj z večino ponosno in glasno podpirali režim. Izrazita manjšina zaradi osebnih koristi, ostali pa zaradi zaslepljenega prepričanja  ali strahospoštovanja.

V resničnem svetu avtokrati niso hudobne podobe iz risank, katere tudi otrok že po videzu pravočasno spozna kot zlobne. Ljudje večinoma avtokratov in njihovih teženj sploh ne prepoznajo dokler ni prepozno. Sprva so heroji ljudstva, ki javno nadvse radi poudarjajo skrb za dobrobit ljudi, za družbo. A to je le krinka. Gre za dobro naučeno javno podobo, za katero pa se skriva temna plat. Nezmožnost čutenja, izražanja empatije do soljudi, kompleks boga, neupoštevanje splošno sprejetih družbenih norm in pravic drugih ljudi ter popolna odsotnost občutka obžalovanja ali krivde. Te ljudje so običajno tudi precej nagnjeni k nasilnemu vedenju. Ta značilnost pa se v javnosti manifestira šele takrat, ko imajo že dovolj močno podporo ljudstva in ne gre vse po njihovem, večkrat nadvse izprijenem načrtu. Takrat je običajno že prepozno karkoli spremeniti.

Novodobni avtokrati

V zadnjih letih smo priča vzponu podobnih režimov v državah zahodnega sveta. A vendarle obstaja pomembna razlika s klasičnimi diktaturami. V novodobnem primeru te oblike vladavine ne gre za heroje naroda, revolucionarje, pač pa za ljudi, ki se morda na volitvah predstavljajo kot liberalci, borci za človekove pravice ter za ljudi, ki zavzemajo določene položaje v mednarodnih organizacijah s sicer humanitarnimi in demokratičnimi nazivi. Oboji so močno finančno in medijsko podprti s strani elit pri čemer zadnji sploh niso izvoljeni, pač pa kar direktno postavljeni na oblast. Menim, da je izraz kolektivno korporativna avtokracija kar primeren za čas in kraj v katerem živimo, saj nam dejansko vlada neizvoljena manjša skupina ljudi, ki ima v lasti močne korporacije, katerih lovke dokazano segajo tudi v mednarodne organizacije in, ki je prevzela pravzaprav neomejeno oblast.

Skupno dobro ter “deli in vladaj”

Avtokrati so bili nemalokrat v zgodovini deležni vsesplošnega oboževanja. Celo s strani ljudi katere so na koncu zlorabili in med katerimi so bili številni dejansko dobronamerni in iskreni oboževalci. Avtoritarna oblika vladanja je med ljudmi pogosto priljubljena, uporniki katere večina prezira in zaničuje, pa so redki. Ampak kako je mogoče, da so avtokrati oboževani?

Prav vsi totalitarni režimi v zgodovini so gradili svoj vzpon s pomočjo zadnjih dveh let vsem še kako dobro znane besedne zveze – “skupno dobro“. Vse kar so počeli je bilo zgolj v dobrobit družbe, za zaščito ljudi, za ohranitev reda in miru pred zunanjimi ali notranjimi sovražniki družbe. Sovražniki so praktično vedno nevidni. Mnogi ljudje temu dejansko nasedejo, saj “širše slike” ne opazijo. Množice ljudi tako avtokrate iskreno podpirajo, neposlušneže in upornike pa vidijo kot popoln izvor zla, ki najeda urejeno družbo in si zato zaslužijo kakršno koli kazen, ki jim jo naloži država oziroma pod masko le-te avtokrat na oblasti. Vse za “skupno dobro” torej.

Diktatorji, preden se lotijo disidentov oziroma upornikov, le-te vedno najprej prikažejo kot neposlušne, sebične sovražnike ljudstva. Kot grožnjo urejeni družbi, “skupnemu dobru”. Medtem zvestim in poslušnim podanikom dnevno laskajo. Oni so namreč odgovoren, inteligenten, skrben in sočuten del družbe, ki predstavlja hrbtenico le-te in na katere je ta družba kot celota lahko ponosna. Oni so tisti, ki se plemenito žrtvujejo za skupno dobro. Oni so tisti pokončni državljani, ki naredijo vse, kar se jim ukaže. Privilegirani uradniki avtokratskega sistema in posebej izbrani strokovnjaki množicam neprestano pridigajo, da zelo resnična nevarnost ogroža njihovo državo, njim bližnje, njihov način življenja in celo njihov obstoj. Tako se podzavestno, v glave množic počasi zasidra tudi smiselnost potrebe po širitvi avtoritarnega nadzora in vpliva v družbi, saj ji v nasprotnem grozi neviden, a še kako nevaren sovražnik. Dnevno se ljudem ponavlja, da so vsi, ki podvomijo v strašljive podobe ali zgodbe, ki jih oblast predstavlja družbi in, ki ne odobravajo avtoritarnih rešitev le nevedni, brezbrižni, celo duševno nestabilni ali še kaj hujšega. Neposlušni skušajo škodovati poslušnim, dobrim in spoštovanim državljanom. Ponovno, škodovati skušajo “skupnemu dobru”.

Razkol

Z namenom izogniti se temu, da bi široke množice podvomile v legitimnost njihovih dejanj, avtokrati torej potrebujejo množice “opranoglavih” oboževalcev, ki bodo neposlušne ljudi javno zaničevale in poniževale ter obsojale motive vseh, ki se ne podredijo pričakovanjem vladajoče elite. Družinskega člana na primer, ki morda razmišlja izven zastavljenih okvirov, ki jih družbi odredijo s strani vladajoče kolektivne avtokratske elite bodisi v lasti ali vsaj dobro plačani množični mediji, je potrebno prikazati kot sovražnika družbe, celo kot nekoga, ki s svojimi nesprejemljivimi in neodgovornimi odločitvami neposredno ogroža celo svoje najbližje.

Naj na tem mestu opozorim na neprestano, usklajeno javno obtoževanje glede neodgovornega ravnanja vseh, ki so zavrnili “cepljenje” zoper COVID-19. “Odgovorni bodo za smrti svojih bližnjih in drugih ljudi,” je s strani politike, izbrane stroke in njihovih apologetov rohnelo po družbenih omrežjih in po TV ekranih ter se obenem javno zgražalo in se spraševalo, “kaj za vraga je narobe s temi ljudmi”. A to ni nič novega. S perpetuiranim medijskim poudarjanjem neodgovornosti in s pozivanjem k nestrpnosti do določene skupine ljudi, ki imajo “družbeno nevzdržne ideje”, se vcepi strah in nezaupanje med same družinske člane. Na ta način se doseže nezaupanje in razdor v nuklearnih družinah, ki predstavljajo osnovno celico zahodne civilizacije. Razdor se lahko odrazi bodisi po generacijski ločnici »mati-hči«, »oče-sin«, ali po horizontali »brat-brat (sestra)«. Še najbolje pa je, če se oboje zgodi hkrati ali vsaj z določenim, ne preveč oddaljenim časovnim zamikom.

Koherentnost družine je torej prvo kar mora pasti. Ko je razdor v družinah dosežen, se to osnovno družbeno celico nadomesti z idejo države, družbe kot skrbne matere. Narod med seboj skregaš po istem principu kot družine, pri čemer potrebuješ vsaj 70%, bolje seveda 80% in več zaslepljenih članov družbe. Divide et impera. Znan način vladanja torej. A, če res hočeš doseči takšno večino privržencev potrebuješ močan propagandni ustroj, ki bo dnevno forsiral tvojo agendo, obenem pa zagotovil kar najobsežnejšo, po možnosti popolno cenzuro informacij, ki bi lahko škodovale tej agendi. Predpogoj za dosego tega cilja je seveda denar ali druge ugodnosti, ki jih ponudiš ljudem na pravih položajih. Te bodo tako poslušno izvrševali vse kar se jim naroči. Pri nekaterih zadostuje tudi zgolj izsiljevanje z nečem nečednim kar o njih veš in bo prišlo na dan, če ne bodo pridno in slepo ubogali. Z naštetimi metodami si tako kupiš medijsko enoumje, izbrano stroko, nastavljene mnenjske voditelje, večkrat pa je vsaj v sodobnem času, ko so informacije dostopne vsem, dobrodošla tudi pomoč močnih korporacij iz tujine, ki bodo ustrezno filtrirale informacije do katerih bo posameznik lahko dostopal.

Po izpolnitvi teh pogojev je država v kateri naj bi imelo oblast ljudstvo, že povsem blizu temu, da kot takšna obstoji zgolj še na zemljevidu in na papirju. Volitve postanejo performans, saj državo dejansko vodijo od nikogar izvoljeni nastavljeni možje in žene iz raznih naddržavnih, mednarodnih organizacij in korporacij, ki so med seboj personalno, interesno in finančno prepletene. Izvoljeni predstavniki ljudstva, ne glede na to iz katere politične opcije ali stranke prihajajo in, ki so pogosto s strani teh istih organizacij tudi sami predhodno “šolani” za voditelje držav, tako na podlagi performansa svobodnih in poštenih volitev postanejo zgolj še izvrševalci odločitev »elite«.

Od indoktrinacije, zaničevanja in cenzure…

Tisti, ki so na oblasti, nikakor ne smejo dopustiti, da bi množice sploh pomislile na možnost, da imajo ljudje, ki se upirajo morda utemeljen razlog, da jim je mar in, da se morda vendarle borijo za pravo stvar. Zato je potrebno neposlušne prikazati kot neumne, neodgovorne, naravnost zle. Avtokrati nikoli ne dovolijo, da bi bili disidenti videti le kot ljudje, ki imajo iskreno drugačno mnenje. Da bi se temu izognili se preko svojih medijskih in mnenjskih marionet zelo potrudijo, da očrnijo, cenzurirajo in utišajo vsa nasprotna mnenja tako, da množice nimajo možnosti slišati mnenj teh drugih ljudi. Če bi bili namreč ljudje izpostavljeni tudi nasprotnim mnenjem, konkurenčnim idejam, bi lahko spremenili lastno mnenje. To pa je za avtokrate najbolj nevarno. Zato je treba vse skeptike ali kritike oblasti demonizirati, njihova prepričanja izkrivljeno potvoriti, jih nato zaničevalno opisati ter jih tako v očeh zaslepljene javnosti očrniti.

…Do pozivov k zaupanju

Se spomnete kot lajna ponavljajočih se besednih zvez “zaupaj znanosti, zaupaj stroki” ter “cepiva so varna in učinkovita“? Kaj od vsega tega je še ostalo pred četrtim odmerkom? Zaupanje? varnost? Morda učinkovitost?

Če ste pozabili, poslušajte in bodite pozorni kolikokrat se ponovijo fraze “zaupaj znanosti, zaupaj stroki”, “cepiva so varna in učinkovita”…: https://anchor.fm/domen-gorensek

V pravu poznamo določene dokazne standarde. Višji kot je nek dokazni standard v posamezni zadevi dosežen, bližje uspehu si. Poleg tega poznamo tudi dokazno breme. Katera stranka je torej tista, ki je dolžna v posameznem primeru kaj dokazati. Ne predstavljam si sodnega postopka, pa naj bo civilni,  kazenski, gospodarski ali katerikoli drug postopek, tekom katerega ne bi predložil nobenega dokaza, pač pa ves čas postopka ponavljal zgolj “zaupajte moji stranki” ter obenem pričakoval uspeh. Prepričan sem, da bi se zadeva kaj hitro zaključila. Zagotovo ne v prid moji stranki in najverjetneje s kakšnim zaskrbljenim vprašanjem sodnice “Odvetnik, je z vami vse v redu?”.

Do leta 2020 sem mislil, da je zaupanje v nekaj ali nekoga dejansko rezervirano za osebno odločitev vsakega posameznika komu in kaj bo zaupal. Običajno se namreč zaupa družinskim članom in dobrim prijateljem. Da je potrebno zaupati v znanost,  pa sem prvič slišal ob pojavu “cepiv” zoper COVID-19.  Takrat sem spoznal, da se od nas ob cenzuri nasprotnih mnenj pričakuje popolno zaupanje v nekaj kar si pustiš vbrizgati oziroma celo pustiš, da se vbrizga v telo svojega otroka. Vsak pomislek, ki ga izraziš je odveč, družbeno nezaželen in moteč.

Znanost v času indoktrinacije in cenzure

Znanost od konca leta 2020 tako očitno temelji na zaupanju in cenzuri in ne več na skrbnem opazovanju in preskušanju teorij s preskusi. Ne na znanstveni metodi torej. Kakšen dokazni standard je to? Ničeln seveda, nevreden vsakega resnega premisleka. Dokazov v učinkovitost in varnost cepiv pač še ni bilo, zato je bilo vse kar sta lahko politika in izbrana stroka dan za dnem izustili le to, da naj zaupamo, saj oni že vedo, kaj je dobro za nas. “Zaupaj”, “skupno dobro”, “neodgovorni necepljeni, ki ogrožajo druge”, “oblast je tu, da nam pove kaj je za nas najboljše”. Na kakšen sistem nas to spominja? 

Razumem, da so “cepiva” nova in še vedno v fazi kliničnih preskušanj, a pričakoval bi, da se to pošteno pove. Namesto tega se je na odgovorna mesta in za govorce postavilo osebe, ki so s ponavljanjem vedno istih fraz in neprestanim zapadanjem v nasprotja sami s seboj medtem, ko se jim je zgodba pred očmi naroda podirala, prej izpadli kot klovni namesto, da bi izpadli zaupanja vredni strokovnjaki. Ko sem ugotovil, da se vsa “cepiva” dejansko nahajajo v tretji klinični fazi in, da gre torej za “real life” eksperiment, sem si rekel, “zakaj bi zaupal ljudem, ki mi dnevno lažejo in prikrivajo dejstva, grozijo in strašijo ter obenem cenzurirajo in zasmehujejo nasprotna mnenja, med drugim tudi strokovnjakov z referencami, kakršnih sami ne bodo nikoli dosegli”?

https://domengorenseklaw.com/2022/01/20/case-closed-no-legal-basis-for-vaccine-mandates/ https://domengorenseklaw.com/2022/02/07/prevod-pisma-senatorja-posledice-cepljenja-zoper-covid-19-ugotovljene-pri-ameriskih-vojakih/

No, dokazov se je sedaj nabralo že kar nekaj. Pa ne toliko tistih o varnosti, pač pa o učinkovitosti. Glede varnosti “cepiv” namreč dokazi v konkretnem primeru le stežka ugledajo luč sveta. Očitno gre za tako težko opravilo, da ima počasi že slavna britanska strokovna revija BMJ vsega dovolj. Pfizer namreč neupravičeno zavlačuje z objavo podatkov, zato tuja stroka zahteva, da se končno objavijo neobdelani podatki  iz (pred)kliničnih testiranj.

Kaj pa učinkovitost? Na dokaze glede tega dela “zaupanja” nam ni bilo potrebno dolgo čakati. Vsa učinkovitost “cepiv” je razvidna in vsem na očeh. Potreben bo namreč že četrti odmerek, pravijo. “Česa”, se ponovno vprašam? Tistega istega pripravka, ki se je po prvih treh odmerkih izkazal za neučinkovitega? Tistega pripravka, ki naj bi bil izdelan za sev, ki že davno več ne cirkulira v družbi? Tistega, ki se še vedno nahaja v tretji klinični fazi? Vsa učinkovitost prvih treh odmerkov “cepiva” se odrazi že z enostavnim obiskom spletne strani Sledilnik na kateri lahko brez vsakega problema vsak posameznik odkrije trenutno dejansko stanje glede učinkovitosti “cepiv”.

Primer Danske: https://domengorenseklaw.com/2022/03/15/kaj-se-dogaja-na-danskem-in-drugod/

Ne dvomim, da se bodo ponovno pojavili očitki tipa “ne znaš pravilno odčitavati grafov”. V redu. Vem kolikšen delež precepljenosti imamo, pismen sem, prav tako pa tudi opravilno sposoben. Ne potrebujem znanstvenih razlag in prepričevanja o tem čemu so namenjena cepiva. Vem, da so bila do leta 2020 cepiva namenjena imunizaciji in preprečevanju širjenja okužb, od takrat dalje pa vsakih nekaj mesecev nečemu drugemu, kot je na sarkastičen način predstavljeno na spodnji sliki.

S polno hitrostjo naprej, ne glede na vse!

No kljub vsemu so se predstavniki izbrane stroke in NIJZ  očitno kolektivno odločili, da se bodo še naprej norčevali iz intelekta državljanov in preizkušali njihovo potrpljenje, množični mediji so se odločili, da še naprej ne bodo zastavljali neprijetnih vprašanj glede smiselnosti cepljenja z neučinkovitimi “cepivi” in bodo proti plačilu raje nadaljevali z igranjem vloge uporabnih idiotov, določena stanovska organizacija pa se je odločila, da bo po vzoru pravih pravcatih avtokratov še naprej izvajala pogrome nad svojimi neposlušnimi člani.

Posvetovalna skupina je tako prižgala zeleno luč za drugi poživitveni odmerek, NIJZ pa je v program cepljenja in zaščite za leto 2022 uvrstil tudi “cepljenje” proti covidu, torej z neučinkovitim “cepivom”, s “cepivom” zoper sev, ki več ne kroži v družbi, s “cepivom”, ki se poleg vsega naštetega nahaja šele v 3. klinični fazi preskušanja. Epidemiologi iz NIJZ tako v programu predlagajo,  naj se “cepljenje opravi predvsem pri zaposlenih v zdravstvenih in socialnih ustanovah ter pri drugih zaposlenih, ki so pri svojem delu lahko izpostavljeni okužbi z virusom sars cov-2 ali bi jo pri svojem delu lahko prenesli na druge“. Briljantno nora dikcija vredna scenarija za kakšno angleško Sitcom nadaljevanko. Po takšni dikciji bi pogojno morda lahko necepljen ostal le čez zimo dežurni meteorolog na Kredarici. Program sicer čaka le še na podpis ministra, katerega pa zagotovo ne bomo dočakali v predvolilnem času. To si upam trditi.

No, kakorkoli že. V kolikor bi delodajalci, za katere hrbet sta se s predstavljeno dikcijo Programa cepljenja skrila država in NIJZ, takšno cepljenje dejansko zahtevali od svojih zaposlenih, bi delovnopravne  posledice, ki bi zadele delavce, ki bi to “cepljenje” odklonili, zagotovo padle na sodišču. No, vsaj v stari dobri normalnosti. Cepiva namreč dokazano ne preprečujejo ne okužb in ne prenosa virusa. To sedaj priznava že tudi sama izbrana stroka. Zato je že sama dikcija ” zaposleni, ki so pri svojem delu lahko izpostavljeni okužbi z virusom sars cov-2 ali bi jo pri svojem delu lahko prenesli na druge” oksimoron prav posebne vrste.

Strah spregovoriti na glas v 21. stoletju…

Celo v domnevno naprednih državah kakršne naj bi bile države zahodne Evrope, si žal premnogo ljudi ne upa reči ali storiti ničesar, da bi se pravočasno uprla lažem in oblastni narativi. Njihov običajni izgovor je, da si ne morejo privoščiti, da bi se oglasili, da imajo preveč za izgubiti. Tako na primer sedaj že več pripadnikov določene stroke, ki so “spregledali”, mirno prenaša sprevrženo znašanje nad poklicnimi kolegi, morda znanci ali celo nekdanjimi prijatelji, čeprav vedo, da to kar z njimi počne neka stanovska organizacija, “ugrabljena” s strani politike, nikakor ni prav. To pa vam bodo potrdili le na samem, na štiri oči: “Saj bi javno povedal ampak…saj razumeš…, ne morem si privoščiti…”. Povedo še, da sedaj tudi oni že razmišljajo podobno, da gre dejansko že za popolno farso, da se je zdravilo z neustreznimi zdravili in večkrat prepozno, da celotno obdobje ni bil bistveno spremenjen protokol zdravljenja in, da so se pač na začetku motili, saj niso vedeli s čem imajo opravka. Povsem logično. Na začetku dejansko niso vedeli s čem imajo opravka, a sčasoma so vendarle prihajale informacije s čem bi veljalo poskusiti bolnike pravočasno zdraviti. Žal pa v skrbi za lastno dobrobit večina teh ljudi javno še vedno ne želi spregovoriti, pač pa raje še naprej sledijo kot dobro vzgojeni kužki, ki želijo ustreči svojim gospodarjem.

https://www.cureus.com/articles/82162-ivermectin-prophylaxis-used-for-covid-19-a-citywide-prospective-observational-study-of-223128-subjects-using-propensity-score-matching https://covid19criticalcare.com/

Obstaja seveda tudi tip ljudi, ki brezkompromisno ubogajo svojo politično avtoriteto. Kot pripadniki zmagovite opcije se počutijo moralno krepostni in superiorni ter z veseljem v vsej svoji slepoti izpolnjejo vsak ukaz svojih političnih vladarjev. Čutijo celo globok ponos na svojo podrejenost in globok prezir do vsakogar, ki ne deli njihove slepe vere in poslušnosti. Po drugi strani pa obstajajo tudi dobro plačani mnenjski voditelji, ki imajo od vsega tega osebno korist.

Kaj pa povsem povprečni ljudje, ki nimajo prav nobene koristi?

Teh priznam, ne razumem. Podrejanje in tiščanje glave v pesek je namreč zgolj posledica dejstva, da so bodisi prestrašeni ali pa nevedni, lahkoverni in ubogljivi. Nekateri skušajo v privatnih pogovorih svojo pokornost in vodljivost prikazati celo kot vrlino. Verjetno pa je zgolj lažje, varneje in udobneje verjeti v to kar mislijo, da dejansko verjame večina. Ko so se drugi skušali zoperstaviti očitnim lažem, se je bilo enostavneje odločiti za tiho sledenje množici, ne da bi se za trenutek vprašali o smiselnosti večkrat še tako abotnih diktatov in ukrepov. S tem so nevede prispevali k pospešenemu uveljavljanju avtoritarnega sistema in sprejemljivosti cenzure. Svobodo, dejansko zdravje soljudi ter lastno varnost in varnost svojih otrok so morda raje nezavedno zamenjali za trenutno navidezno udobje. Poslušnost in pokornost pa žal ni prav nikogar zaščitila. Bodo te ljudje še naprej nekritično ponavljali karkoli jim reče gospa ali gospod na Dnevniku ob 19h, ali bodo nekateri še pred četrtim odmerkom, drugi pred petim, tisti zadnji pa vsaj pred devetim odmerkom zmogli reči “dovolj je”?

Posebna vrsta: formalno “cepljeni” avtokrati

Moralno dno družbe vsaj zame predstavljajo nekateri mnenjski voditelji in politični navijači, tudi na družbenih omrežjih, ki sami morda sploh niso “cepljeni” zoper COVID-19. Namesto, da bi bili te ljudje vsaj tiho, raje vehementno javno pljuvajo po necepljenih in opozarjajo na njihovo družbeno neodgovornost. Ob tem se poslužujejo najbolj ogabnih nazivov za ljudi, ki se dejansko niso cepili in so za razliko od njih ostali načelni. V bistvu gre v primeru takšnih ljudi za strahopetce, ki v svojem zlaganem udobju “polno cepljenega” drugim pridigajo o morali in odgovornosti. Gre za nevretenčarje prav posebne vrste. Kljub zavedanju, da to kar se dogaja ni normalno in so torej tudi sami pravočasno posumili v “varnost in učinkovitost”, s svojimi sovražnimi javnimi nastopi proti necepljenim še dodatno vnašajo razdor v že tako razdeljeno družbo. Veliko takšnih je verjetno v zadnjih tednih začasno presedlalo in sedaj hujskajo k eskalaciji vojne v Ukrajini, pri čemer jim ni prav nič mar za posledice. Ne verjamete, da so tudi takšni ljudje med nami? Je tudi to teorija zarote? Kot želite.

Kaj bo opravičilo takšnih ljudi? Predavajo o “zaupanju v znanost” v katero sami niso zaupali ter nato kričijo “slava Ukrajini“, ker je to zanje osebno in morda trenutno politično oportuno. Kaj bo torej opravičilo teh popolnih hipokritov vrednih vsega pomilovanja. Tem ljudem namreč ni mar ne za življenja cepljenih ali necepljenih kot tudi ne za ukrajinska ali ruska življenja. Takšni ljudje, ki sicer posedujejo vse karakteristike avtokrata z narcistično osebnostno motnjo, v resnici izpadejo le uboge, prestrašene ovčke. Ne glede na položaj, ki ga morda zasedajo in ne glede na izobrazbo. Ljudje, ki zlagano navzven prikimavajo cenzuri in se “igrajo” vojno hujskaštvo iz udobnosti svojega naslonjača, vse na plečih drugih ljudi, obenem pa se celo sadistično navdušujejo ob zavedanju, da smo morda priča tektonskim družbeno civilizacijskim spremembam, ki lahko negativno zazanamujejo še naslednje generacije, zaslužijo zgolj popoln prezir.

Ostalim, na primer novinarjem, ki ne zastavljate neprijetnih, a še kako pomembnih vprašanj politiki in stroki in ne povzdignete glasu čeprav imate to moč, pa zgoj še nekaj prišepnem - uživajte v avtokraciji. Je že pred vrati... samo Reuters vam tega še ni sporočil - Zaupajte mi!