FACT – CHECK THIS!

02.07.2022

Ljudje so na dopustu. Tudi sam vedno pogosteje “skočim” na morje in nazaj. A vendarle spremljam. Spremljam napetost v družbi, ki počasi a vztrajno raste. Ta bi znala že septembra, ali v začetku oktobra, doseči vrelišče. Takrat bi se lahko poletne temperature v katerih trenutno uživamo, zdele kot oaza. Temu, čemur smo priča zadnji dve leti, ni normalno. Vem, to sem v svojih zapisih že večkrat poudaril. A žal je to šele predigra nadvse umazane igre, ki sledi. Družba bo takrat morala odreagirati zrelo in enotno.

Svoboda in demokracija?

Pred volitvami v Državni zbor so nam mediji kar sami ponudili zmagovalca. Neko gibanje je preraslo v stranko, ki je sicer že obstajala, zato jo je bilo najprej potrebno odkupiti, nato pa prikladno preimenovati. Svoboda. Točno to po čemer ljudje zadnji dve leti in pol močno hrepenijo. Ne le v Sloveniji. Še pred tem se je medijsko pričelo z oglaševanjem neke civilne družbe pod imenom Pravna mreža za varstvo demokracije.

Svoboda in demokracija torej. Lepo. Svoboda je na državnozborskih volitvah prepričljivo zmagala, Pravna mreža za varstvo demokracije pa je prejela nagrado “Državljan Evrope”. Zanimivo je, da to nagrado podeljuje Evropski parlament, kandidate pa naj bi predlagali državljani. Priznam, sam za to mrežo in nagrado predtem nikoli nisem slišal, kot verjetno tudi ne marsikateri drug potencialni predlagatelj kandidatov za prejem nagrade. In ni mi žal. Prav groteskno je bilo namreč prebirati orgazmično poročanje množičnih medijev o prejemniku nagrade “Državljan Evrope”. Medtem se namreč na tem istem kontinentu, v državah članicah te iste mednarodne organizacije, ki nagrado podeljuje in v tem istem času, odkrito dogajajo kršitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Te kršitve so med drugim spodbujane prav s strani organov te iste mednarodne organizacije.

Zakaj pišem o Pravni mreži, vsebinsko prazni nagradi in o stranki Svoboda, bo bralcem jasno ob koncu tega zapisa.  Naj na tem mestu zgolj zapišem, da gre v obeh primerih po mojem mnenju za absurd nad absurdi, za simbol distopičnega časa in kraja v katerem živimo. Ne zanimajo me resničnostni šovi ali na primer Evrovizija, zato me obdobje zadnjih dveh let v katerem je argumente zamenjalo zaupanje, transparentnost pa je zamenjala cenzura in enoumje, niti malo ni navdušilo. Verjamem, redkokoga je. A nekatere je zagotovo. Predvsem psihopate in sociopate, ki niso sposobni čutiti in so se obenem v tem obdobju še konkretno finančno okoristili. Da, tudi pri nas so takšni.

V nebo vpijoča plehkost fraz s katerimi se je ljudi dresiralo, nezmožnost zastavljanja konkretnih novinarskih vprašanj in odsotnost vsakršne diskusije pove največ o obdobju katerega smo živeli in, ki ga po mojem prepričanju nikakor ni konec. Gre namreč zgolj za premor med katerim vojska utrjuje položaje. Za tako imenovan “Half Time Show”, smo namesto plesalno-pevskih vložkov dobili sprevrženo in krvavo vojno v Ukrajini, v kateri ponovno trpi zgolj običajen človek, nikakor pa begunci, ki z voznim parkom vrednim občudovanja, po evropskih državah kupujejo ali najemajo luksuzne vile. Ne. Zaenkrat trpi le povsem običajen Ukrajinec in Rus, ki se je povsem nepripravljen znašel v tej proxy vojni in je, kakorkoli se je že znašel, poiskal kolikor toliko človeka dostojno zatočišče. Če mu je le uspelo, seveda. Večina jih ob eksplozijah še vedno vsakodnevno trepeta. Za nas sicer povsem neslišno. Na svojih domovih, daleč stran od nas.

V tako kritičnih časih, ko bi bil potreben poglobljen, vsebinski pogovor o tem kje smo in kam gremo kot država in družba, pa sta v naših množičnih medijih piedestal legitimnosti in pomembnosti dobili stranka Svoboda in omenjeni varuhi demokracije. Obenem se v naši državi razpravlja o barvi čevljev, predsednica Državnega zbora na državni proslavi izvede nek aboten performans, na nacionalni televiziji so tako nesrečni z vodstvom, da enostavno ne morejo več delati, kar predvsem v zadnjih letih dejansko pomeni, da so tako pregoreli, da ne zmorejo več večinoma prepisovati le še novice, ki jih prejmejo iz Reutersa.

Ob vsem tem moti še nekaj. Ljudje namreč vedno znova nasedejo projektom, ki so le navzven tisto za kar se predstavljajo. Takšni projekti namreč poleg lastne koristi, zasledujejo zgolj koristi nekaterih družbenih skupin. Tako me je iskreno motilo, da sva bila tudi s kolegom Terškom deležna sicer povsem iskrene pohvale s strani dobronamerne gospe. V okviru Pravne mreže za varstvo demokracije naj bi se namreč tudi sama zavzemala za obrambo človekovih pravic in demokracije v Sloveniji. Prijazni gospe sem odgovoril, da s kolegom Terškom nimava prav nič s to ali katerokoli drugo organizacijo. Po tem pogovoru sem postal še kakšno stopnjo bolj pozoren na to, kako enostavno je ljudi zmesti z ustanavljanjem in delovanjem nekaj deset iniciativ, mrež, nevladnih organizacij in podobnih projektov z nadvse prikladnimi imeni. Na primer za varstvo…nečesa pač. Ljudje dejansko več ne vedo kdo, koga in kaj predstavlja. Tako zmedeni ljudje pa lažje sledijo. “Ampak komu?”  boste vprašali. Vladajočim elitam. Da, ljudje se morajo pričeti zavedati, da obstaja tudi kontrolirana opozicija. Gre za skupine ljudi, nevladne organizacije in podobne projekte, ki so le navzven “proti”. V svojem bistvu pa so to projekti, ki služijo interesom vladajočih struktur in njihovim agendam.

Svoboda. Velja, dajmo voliti Svobodo! Demokracija. Da! Nujno je potreben varuh le-te. Svoboda in demokracija skupaj? Kaj lepšega, rešeni smo! Gremo na dopust…

Pa smo res?

Z zmago stranke Svoboda in kar enainštiridesetimi njenimi poslanci v parlamentu, smo se v sicer proporcionalnem volilnem sistemu močno približali večinskemu. Pustimo ob strani, da stranka brez  programa in ideologije, ki se pojavi nekaj mesecev pred volitvami pride na oblast na plečih tradicionalnih strank in, da se le-te takšni instant “politični opciji” z veseljem podredijo. Za razumevanje stanja duha v družbi je potrebno najprej razumeti, da so ljudje ponovno nasedli praznim floskulam.  Za pravilno razumevanje pomena tega zapisa pa je resnično pomembno zavedanje, da smo s stranko Svoboda dobili zgolj skrajno nenavadno obnašanje nekaterih novih obrazov te stranke in, da so ministrske položaje ponovno zasedli ljudje, ki so jih volivci na volitvah že prečrtali. Vse to namreč kaže koliko je politiki dejansko mar za državljane in njihovo voljo. Manj kot nič. Kot sem zapisal že pred volitvami, se bodo delili predvsem “stolčki”. Vlada namreč praktično ne odloča več o ničemer kar je bistvenega pomena za državljane, pač pa je postala bolj izvrševalec politike bruseljskih birokratov, tujih korporacij in nevladnih organizacij, ki imajo preko svojih lobistov neomejen dostop do bruseljskih kabinetov.  

Za razumevanje zapisanega pa si velja tudi malce podrobneje ogledati delovanje Pravne mreže za varstvo demokracije. Ena izmed njenih nosilnih organizacij je na primer Zavod za kulturo raznolikosti – Open, ki se ukvarja s problematikami kot na primer: http://www.open.si/all-project-list/dike/ ali http://www.open.si/all-project-list/projekt-3/ . Nič slabega, a vendar me težko kdo prepriča, da se ta organizacija bori za človekove pravice vseh državljanov, ne glede na njihovo ideologijo ali politično pripadnost.

Spet druga nosilna organizacija Pravne mreže je Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja. Ta na svoji Facebook strani povsem jasno navaja za kaj se njihova organizacija zavzema, kot tudi to kateri del politične usmeritve jim je blizu. Med drugim se tako zavzema za “zelen prehod“, klimatske spremembe pa po njihovem mnenju očitno predstavljajo eno glavnih groženj svetovnega formata. Ob tem je še zanimivo, da organizirajo dogodke kot na primer “Ekofeminizem v Sloveniji“. Kaj točno naj bi pomenil “ekofeminizem” iskreno ne vem. Moja nevednost glede pomena tovrstnih skovank pa me glede na čas v katerem živim nikakor ne skrbi ali preseneča. A vendar. Iz vsebine vabila na dogodek, v katerem je zapisano med drugim “Na dogodku bomo na kratko predstavili ekofeminizem in njegovo dominantno misel – velike povezanosti izkoriščevalskega odnosa do žensk z izkoriščevalskim odnosom do narave.”  ocenjujem, da gre pri skovanki “Ekofeminizem” za nekakšno transcedenco iz problematike izkoriščanja žensk v izkoriščanje narave, oziroma morda za poskus enačenja problematike. Ne vem, res. 

Kakorkoli, za polno razumevanje delovanja te organizacije kot dela civilne družbe je končno potrebno še ugotoviti, da je le-ta preko svoje FB strani pozivala na predvolilno soočenje političnih strank z ljudstvom, katerega so se udeležile izključno stranke tako imenovanega levega pola. Ponovno, vse OK ampak zopet me bo težko prepričati, da ta organizacija deluje v interesu vseh državljanov, ne glede na njihovo politično prepričanje oziroma ideologijo.

Narod imaš lahko za norca le do neke mere

Tako sta državljanom Svoboda in Pravna mreža za varstvo demokracije že konec meseca junija 2022 z roko v roki in po hitrem postopku podarili novelo Zakona o nalezljivih boleznih. Politično izjemno premeteno so bile iz predloga umaknjene globe, ki so grozile v primeru javnih zborovanj. To pa je praktično tudi vse! To so namreč predhodno dejansko obljubili. Nič drugega. Rečeno-storjeno torej. Mediji so seveda hiteli in še hitijo vzhičeno poročati, da zakon ne predvideva obveznega cepljenja zoper COVID-19, a so obenem pozabili omeniti, da mu (sicer resda v vsakem primeru protiustavno) tlakuje pot. Ljudi moraš imeti dejansko za popolne idiote, če meniš, da je zato, ker se v zakon neposredno ne zapiše na primer “Obvezno cepljenje zoper COVID-19 s poskusnimi mRNA cepivi“, vse OK. Obstaja namreč več mehanizmov, obvodov, ki lahko sicer protiustavno, a vendarle ponovno čez noč vzniknejo v nekaterih glavah.

V kolikor bi imela vlada pod vodstvom stranke Svoboda resen in odkrit namen delovati drugače, samostojno in v korist državljanov,  bi lahko le-te že nemudoma razbremenila marsikatere skrbi. To bi ji lahko predlagala na primer tudi Pravna mreža za varstvo demokracije. Glede na sedaj že znane podatke o smrtnosti  bolezni Covid-19, bi namreč lahko vlada sama, s povsem enostavnim aktom razveljavila odlok, ki je začel veljati septembra 2020 in s katerim je predhodna vlada uvrstila Covid-19 v prvo skupino nalezljivih bolezni, kamor ta seveda ne spada. V prvi skupini nalezljivih bolezni se namreč nahajajo bolezni kot so kuga, vranični prisad (bolj znan kot antraks),  steklina, hemoragična mrzlica, otroška paraliza, gnojni meningitis, kolera, ošpice,  rumena mrzlica in davica. Zagotovo bi si na ta način vlada pridobila višjo stopnjo zaupanja ljudi kot pa, da jih ima za mentalno nedonošene s tem, ko v državnem zboru po hitrem postopku sprejme novelo Zakona o nalezljivih boleznih in nato preko svojih medijskih megafonov hiti ljudi prepričevati, da “v zakonu pa ja nikjer ne piše karkoli o obveznem cepljenju zoper Covid-19”.

Kakorkoli. Vsakršno dejanje v smeri morebitnega obveznega cepljenja zoper Covid-19  bo v vsakem primeru protiustavno.  Obveznega cepljenja zoper COVID-19 ter takšne in drugačne koze s “cepivi”, ki niso prestala vseh faz kliničnih testiranj in za katere je morala Evropska unija (DA – tista organizacija, ki je Pravni mreži podelila nagrado) celo sprejeti neke uredbe, na podlagi katerih naj za cepiva zoper COVID-19 ne bi veljala niti Helsinška deklaracija, objektivno, pravno gledano ne more biti. Helsinška deklaracija še kako velja. Ne spomnim se, da bi bila kadarkoli razveljavljena, velja pa tudi Oviedska konvencija s protokoli, 18. člen Ustave RS in drugi akti.

Morda lahko vsaj bralci tega zapisa priznate, da je malce nenavadno, če se na uradni strani Javne agencije za zdravila in medicinske pripomočke pojavi zapis, da Helsinška deklaracija, ki je temelj za prepoved vsakršnih biomedicinskih raziskav na ljudeh brez njihovega izrecnega informiranega soglasja ter ob upoštevanju, da korist znanosti nikoli ne sme prevladati nad skrbjo za dobrobit in blaginjo posameznika, za “cepiva” zoper COVID-19 ne velja.

Da, tako daleč smo prišli. Na območju Evropske unije, po mnenju Evropske komisije za nova mRNA cepiva zoper bolezen katere smrtnost je za ljudi stare pod pričakovano življenjsko dobo okrog 0,02%, ne velja Helsinška deklaracija! Kako lahko kdo pri zdravi pameti in brez vseh posledic kaj takšnega zapiše?  Kako lahko kdo pri zdravi pameti sploh pomisli, da bi lahko uvedel obvezno cepljenje s “cepivi”, ki niso prestala vseh faz kliničnih testiranj in za katera z zapisom, da Helsinška deklaracija v primeru teh “cepiv” ne velja, sam posredno prizna, da se z njimi pravnoformalno izvajajo poskusi na ljudeh? Lahko kdo pri zdravi pameti pričakuje, da bo uspel državljane prisiliti v sprejem teh “cepiv” s protipravnim omejevanjem človekovih pravic in pogojevanjem “cepljenja” z možnostjo enakovredne participacije ljudi v družbi? Po mojem prpričanju nikakor. Lahko sploh obstaja kakšna ustavno skladna pravna podlaga za uvedbo obveznega cepljenja s temi “cepivi”? Po mojem prepričanju nikakor.

A vendarle in kljub temu. Medtem ko na Evropski komisiji še kar ne uspejo najti korespondence med predsednico komisije Ursulo Von der Leyen in direktorjem Pfizerja Bourlo, katero bi morala že davno tega javno objaviti, nam ta in druge organizacije v poletnem času že pripravljajo nov zdravstveni sistem.

En svet, eno zdravje, eno ohlajanje in segrevanje!

Po predlogu Bidnove administracije naj bi WHO obravnaval in sprejel predlog sprememb pravil IHR, ki bi bil zavezujoč za vse države članice. Predlog sprememb je obsežen in bi nas lahko dejansko popeljal v svet, kakršen nam doslej ni bil znan. V svet v katerem bodo uradniki iz WHO narekovali odzive in ukrepe držav v primeru vsake prihodnje pandemije ali naravne nesreče v katerikoli državi članici. In to celo v primeru če le-ta zgolj grozi. SZO namreč namerava spremeniti kar 13 členov IHR: 5, 6, 9, 10, 11, 12, 13, 15, 18, 48, 49, 53, 59. Če povzamemo predvidene spremembe, predlog med drugim vsebuje:

Poostren nadzor: V skladu s členom 5 bo SZO razvila merila za zgodnje opozarjanje, ki ji bodo omogočila oceno tveganja za državo članico. To pomeni, da bo lahko uporabila vrsto modeliranja, simulacij in napovedi, tudi povsem zgrešenih, kakršnim smo bili priča pred več kot dvema letoma. Ko bo SZO na podlagi teh simulacij pripravila svojo oceno, jo bo posredovala medvladnim organizacijam in drugim državam članicam.

Določitev 48-urnega roka: V skladu s členi 6, 10, 11 in 13 ima država članica na voljo 48 ur, da odgovori na oceno tveganja WHO in sprejme ali zavrne pomoč na kraju samem. Država članica se bo soočila z mednarodnim neodobravanjem pod vodstvom SZO in lahko pristane na “črni listi” neprijaznih držav članic, v kolikor bi zavrnila pomoč SZO. “Črna lista” se lahko uporabi za uveljavljanje sankcij proti državi.

Zanašanje na tajne vire: V skladu s členom 9. se bo lahko SZO pri pridobivanju informacij zanašala na tajne vire, na podlagi katerih bo lahko razglasila izredne razmere na področju javnega zdravja. Ti viri lahko vključujejo velike farmacevtske družbe, SZO Financerje, kot sta fundacija Gates in zveza GAVI, ki je praktično država v državi Švici.

Močna omejitev suverenosti odločanja držav: V skladu s členom 12, ko Svetovna zdravstvena organizacija prejme tajne informacije o domnevni nevarnosti za javno zdravje v državi članici, se generalni direktor lahko (ne “mora”) posvetovati z odborom SZO za izredne razmere in državo članico. Lahko pa tudi enostransko razglasi potencialno ali dejansko izredne razmere na področju javnega zdravja mednarodnega značaja.
Pristojnost generalnega direktorja tako nadomešča doslej suverene pristojnosti posameznih držav članic.

Odpor nekaterih držav članic, nadaljevanje pa četudi z glavo skozi zid in predviden terminski plan

Po debaklu na majskem zasedanju Generalne skupščine SZO (več:https://domengorenseklaw.com/2022/05/31/szo-in-bidenova-administracija-bizarno-pogrnili-ze-na-prvi-stopnici/ ), katero sestavljajo predstavniki vseh 194 držav članic SZO in v primeru katere gre za najvišji politični in upravni organ odločanja ter razočaranju, ki je sledilo, so se glavni igralci hitro reorganizirali in že hitijo z nadaljnjim udejanjanjem terminskega plana, ki so si ga zadali.

Proces za pripravo konvencije, sporazuma oziroma drugega mednarodnega instrumenta za pripravljenost in odzivanje na pandemije namreč nemoteno poteka tudi v teh poletnih mesecih.  Po prepričanju birokratov te organizacije ima namreč SZO kot specializirana agencija Organizacije združenih narodov, že skladno z Ustavo SZO, mandat za globalno delovanje na področju zdravja.

Pa pojdimo po vrsti. Na drugem izrednem zasedanju Generalne skupščine SZO je bila 1. 12. 2021 soglasno sprejeta odločitev, na podlagi katere je bilo ustanovljeno medvladno pogajalsko telo. To telo vodi pogajanja in je obenem zadolženo tudi za pripravo osnutka konvencije, sporazuma ali drugega mednarodnega instrumenta SZO za preprečevanje pandemij. V okviru tega novega mednarodnega instrumenta se bodo na novo pretehtale obstoječe dejavnosti ter mehanizmi, predvsem tisti, ki zadevajo izvajanje in krepitev Mednarodnega zdravstvenega pravilnika. Medvladno pogajalsko telo bo prvenstveno “stremelo” k pravno zavezujočim instrumentom.

Sprva bodo opredeljeni vsebinski elementi mednarodne pogodbe, sledi delovni osnutek za nadaljnjo obravnavo, medvladno pogajalsko telo pa bo opredelilo tudi ustrezne določbe Ustave SZO, na podlagi katerih bo ta mednarodni dokument sprejet. Na srečanja medvladnega pogajalskega telesa so vabljeni predstavniki vseh držav članic SZO ter tudi predstavniki mednarodnih organizacij in združenj, civilne družbe in drugih zainteresiranih deležnikov. Delo medvladnega pogajalskega telesa se je že začelo. Prvo srečanje se je zgodilo dne 24. 2. 2022, na katerem so med drugim opredelili vsebinske elemente, nadaljevalo pa se bo s pripravo prvega osnutka pogodbe. Medvladno pogajalsko telo bo poročalo o napredku na 76. zasedanju Generalne skupščine SZO leta 2023, končni dokument pa bo v obravnavo oziroma sprejetje predložilo na 77. zasedanju Generalne skupščine SZO leta 2024.

Zanimivo je, da se v procesu priprave in sprejetja dokumenta ponovno pojavlja Evropska komisija. Kot vemo se je ta že v našem imenu pogajala neposredno s proizvajalci “cepiv” zoper COVID-19, sedaj pa v pogajalskem procesu glede priprave globalnega sporazuma ponovno aktivno sodeluje. Kdaj je enotna zdravstvena politika postala eden od stebrov Evropske unije? Ne vem. Dejstvo pa je, da si je to pravico Evropska unija očitno uzurpirala zgolj  na podlagi nekega Sklepa Sveta EU o odobritvi začetka pogajanj v imenu EU za sklenitev mednarodnega sporazuma o pripravljenosti in odzivanju na pandemije ter pogajanj o dopolnilnih spremembah Mednarodnega zdravstvenega pravilnika ter Smernic za pogajanja.

Na tem mestu velja poudariti, da imajo države članice EU v procesu pogajanj pridržano pravico do lastnih nacionalnih stališč o zadevah, ki so v izključni nacionalni pristojnosti. Te možnosti bi se po mojem mnenju veljalo kar najbolj poslužiti in enkrat za spremembo ne zgolj kot priden učenec ubogati Evropsko komisijo in ji slediti.  A ne zdi se, da bo temu tako. Republika Slovenija je kot država članica SZO in EU preko naših predstavnikov že podala jasna stališča.   In kaj je bistvo stališč Republike Slovenije? Prispevala bo k multilateralnim naporom pri reševanju javnozdravstvenih izzivov, sodelovala bo v skupnih pripravah oblikovanja smernic za pogajanja o določbah in vsebinskih elementih mednarodne pogodbe, z namenom krepitve mednarodnih pravnih mehanizmov za bolj koordiniran, odgovoren in učinkovitejši odziv na prihodnje pandemije. Po mnenju nekaterih slovenskih uradnikov, ki delujejo pod okriljem SZO je namreč prav pandemija COVID-19 pokazala, da je dolžnost mednarodne skupnosti izboljšati pripravljenost na pandemije ter bolje usklajevati odzivanje nanje v celotnem ciklu. Od odkrivanja, opozarjanja pa vse do odzivanja.

Republika Slovenija se tako zavzema za to, da bodo vsebinske zaveze oblikovane na podlagi splošnih ciljev, med katerimi zasledimo tudi dostop do cepiv, terapevtike in diagnostike, pravočasno izmenjavo podatkov in informacij, vključno za spodbujanje raziskav, omogočanje javnosti, da uporabi in razume preverjene in pravočasne informacije, nadalje se zavzema za protimikrobno odpornost s pristopom »ENO ZDRAVJE« in za obravnavo tesnih povezav med zdravjem ljudi, živali in okolja.  Prav tako se Republika Slovenija zavzema za osrednjo vlogo SZO na področju zdravja ter za tesno sodelovanje pri globalnem upravljanju zdravja.

Končna mednarodna pogodba naj bi vsebovala določbe o institucionalnem okviru, mehanizmih za spremljanje, določbe o skladnosti in odgovornosti držav ter o ustreznih medsektorskih pristopih za pripravljenost in usklajeno preprečevanje ter odzivanje na pandemije na svetovni, regionalni, nacionalni in lokalni ravni, določbe o tehnični pomoči ter gradnji zmogljivosti za izvajanje mednarodne pogodbe, vključno s finančnimi mehanizmi, ki morajo upoštevati vse razpoložljive vire.

Kaj pa nacionalni predpisi?

Ni problema. O tem kako resno si birokrati predstavljajo uskladiti predvidene spremembe pravil IHR z Ustavo Republike Slovenije pove že dejstvo, da se bo o pravni podlagi mednarodne pogodbe predvidoma razpravljajo že v meseci juliju 2022. Ta mesec torej, ko bo pripravljen že tudi prvi osnutek dokumenta. Dokončna pravna podlaga bo seveda znana po koncu pogajanj, ko bo znana tudi vsebina mednarodne pogodbe. Se vam zdi takšno postopanje birokratov o tako pomembnih zadevah transparentno, ali bi si morda javnost oziroma državljani, ki te iste birokrate plačujemo zaslužili vsaj toliko spoštovanja, da bi nas ti redno in celovito obveščali o zadevah, ki imajo lahko nepredstavljive posledice za nas in naše zanamce?

No, birokrate sicer morebitna jeza državljanov zaenkrat še pretirano ne skrbi. Zadostno pravno podlago za pogajanja namreč med drugim vidijo kar v Poslovniku Vlade Republike Slovenije ter v Zakonu o zunanjih zadevah, ki ureja postopek sklepanja mednarodnih pogodb.

Seveda, le zakaj bi morali biti državljani o čemerkoli obveščeni? Bodo že izvedeli, ko bo prepozno, mar ne? Do takrat pa imajo birokrati Poslovnik Vlade RS?! Ko bo torej mednarodna pogodba sprejeta na ravni SZO in bo odločeno, da je mednarodno zavezujoča, birokrati menijo, da bo povsem dovolj, če jo bo kot vsako drugo mednarodno pogodbo zgolj ratificiral Državni zbor s čemer bo postala del pravnega reda Republike Slovenije. Še bolje, obstaja tudi možnost, da bo mednarodna pogodba bodisi kot celota ali v posameznih delih postala del regulative Evropske unije in bo po mnenju birokratov na ta način postala zavezujoča tudi za Republiko Slovenijo.

Kako je svet v očeh nekaterih enostaven, mar ne? Pravo in človekove pravice so zgolj nekaj abstraktnega in dokaj…khm…nepotrebnega?

Se spomnite začetka tega sestavka? Opozoril sem vas, da bo na koncu bralcu jasno zakaj izpostavljam svobodo in demokracijo. V zahodni civilizaciji gredo namreč z roko v roki svojo pot in mimo potreb ljudi svoboda, varstvo demokracije, zdravje, klimatske spremembe, LGBTQ+ problematika in prilagajanje prava dnevnim potrebam za končno udejanjenje spremembe naše civilizacije. Toliko vloženega truda za nič. Na koncu jim bo namreč v celoti spodletelo.

*Predmetni zapis je potreben strogega “Fact-Checkinga”, saj ne vsebuje vseh potrebnih virov.

https://www.europarl.europa.eu/slovenia/sl/nagrada-dr%C5%BEavljan-evrope-2022-pravni-mre%C5%BEi-za-varstvo-demokracije

https://www.pravna-mreza.si/o-nas/

Prispevek EU k opredelitvi vsebinskih elementov mednarodne pogodbe: https://www.eeas.europa.eu/deleqations/un-geneva/european-union-contribution-identification-substantive-elements-convention en?s=62