Epifanija

Rojstvo je zgolj esencialen predpogoj, da morda nekoč človek dejansko postane Človek. Vsakdo ima srce, dušo in neizmerljivo vrednost. Vsak zna nekaj, česar ti ne znaš. Vsakega človeka ima nekdo rad. Vsako življenje je sveto. Tako si naju z bratom vzgajal odkar pomnim. “Spoštujta soljudi, spoštujta vsako delo”. Ni človeka, ki mu v stiski ne bi pomagal. Vedno. Kadarkoli. Pravi prijatelji so to cenili in znali vračati. Teh pa si imel na pretek. 

Poleg jadranja s tebi in družini tako iskreno in v celoti predano soprogo, si najbolj užival v družinskem krogu na ranču ob konjih, v razcapanih oblačilih na traktorju, v spokojni idili narave, ki jo ponuja Kostanjevica na Krki in med pravimi prijatelji – običajnimi, srčnimi ljudmi. Bil si pokončen in močan Človek, ki za nobeno ceno ni odstopil od sebi visoko postavljenih moralnih vrednot. Zato vem, da gotovo ne boš pogrešal tega sprevrženega sveta v katerega smo kot družba zašli, kar si na koncu vendarle tudi sam spoznal.

Do avgusta leta 2020 si živel polno. Takrat pa se ti je življenje naenkrat in nepričakovano ustavilo. Kot bi se v takšnem primeru vsakemu staršu. A kljub temu si vztrajal še dve leti. Poleg vnukinj in vnuka, te je naprej gnala nedokončana zgodba, ki je bila od začetka deležna metanja polen pod noge, ker nisi prenesel korupcije. Ta sicer v obliki nezamenljivih birokratov, kot metastaziran maligni tumor še naprej neovirano divja in grozi, da bo razjedla še tisto nekaj zdravega tkiva sicer častnega poklica, katerega si srčno opravljal in v katerem si pustil neizbrisen pečat.

Ohranil si krepost tudi, ko ti je bilo najtežje. Še poslednjo neizprosno minuto si zapolnil s šestdesetimi sekundami premlevanja o tem, kaj vse je še potrebno postoriti. Ampak to si bil ti. Nisi poznal počitka. Niti lastne bolezni nisi priznaval. Do konca si delal kot, da si povsem zdrav. Še poletje, ki mineva ti ni prizaneslo. Le druženja z vnukinjami in vnukom so bili tisti trenutki, ki so vsaj malce ublažili trpljenje katerega si sicer dobro, a vedno težje skrival. Ob vsakokratnem srečanju z njimi se ti je obraz nèvedé vidno spremenil. Ponovno je bilo opaziti tisto iskrivost in igrivost, ki sta te sicer prej vedno krasila. Kot, da bi kar naenkrat odpadlo vso breme, ki si ga nosil.

Spet avgust. Kot pred dvema letoma. Čeprav nikoli več ne bom slišal tvojega glasu, najdem tolažbo in vsaj nekaj miru v mislih vedoč, da sta z Matevžem končno spet nekje skupaj. Dva Zdravnika, dva Človeka. Oče in sin. Pozdravi ga in ga močno objemi. Ne spusti ga več nikoli!

Ponosen sem, da sem tvoj sin.