SISTEMSKO, NE LE SUBJEKTIVNO »NOJEVSTVO« – ŽAL IN ŠE VEDNO TUDI NA SODIŠČIH

Bravo:

Ob treh ponoči šel domov, videl razpoke in preprečil katastrofo – 24ur.com: https://www.24ur.com/novice/tujina/ob-treh-ponoci-sel-domov-videl-razpoke-in-preprecil-katastrofo.html?utm_source=ProAd&utm_medium=24ur&utm_content=ProAd_24ur__&utm_campaign=ProAd

Oprostite mi, prosim, ker si ne dovolim biti ravnodušen.

Poznam gospoda, ime mu je Mitja Vilar. Tudi vi ga zagotovo poznate – veste, da je, kdo je, kaj ve in zna, kaj zmore in kaj počne. Tudi, kako vztrajen, odločen, načelen, neposreden in jasen je pri tem.

Vilar je ob informaciji o širjenju bolezni kovid-19 najprej pomisli na to, kot pravi sam, da v DSO-jih, zlasti tistih starejšega letnika, nimajo ne klimatizacije ne prezračevanja. Tri leta apelira, naj se uredi ODVAJANJE ZRAKA iz zaprtih prostorov. Apelira nanje. Njim. Odločevalcem. Odgovornim. In (to zapišem sam) krivim. Pod prejšnjo vlado, pod sedanjo vlado. Z logiko, stroko, znanostjo, celo s pilotnim eksperimentalnim izdelkom: posebej za ta namen narejeno napo za odsesavanje zraka, ki se namesti kamorkoli, od bara in restavracije, do šole, bolnice in DSO.

Do danes na to temo niti besede. Od njih. Odgovornih in krivih odločevalcev. Razen odgovorov tipa “to ni naše področje”, ali pa »to urejajo pravilniki o opremljenosti objektov« in sijajne, res lucidno pronicljive ugotovitve Varuha človekovih pravic, pravno povsem nepoučenega in aktivistično brezvoljnega, tudi odločnosti in poguma izpraznjenega g. Svetine: da pravica do čistega zraka ne obstaja, da to ni ena od temeljnih pravic človeka. Pravno ignorantsko, strokovno nepismeno.

Podobno pravno nepismena neumnost je to, kot so nekatere od nove ustavne sodnice, zlasti ta, da na temelju cepljenja ne more priti do diskriminacije. In, žal, celo podobno kot od najverjetneje nove predsednice Republike, ki vztrajno ponavlja, da »ne obstaja pravica do necepljenja«. Če uporabim izpitno prispodobo: padec na izpitu in vljuden pogovor, če bi morda izbrala drug poklic. Ali pa njena izjava, izrečena na RTV SLO, v oddaji Tarča, da so dvomljivci in nezaupneži glede cepljenja, torej legitimno zaskrbljeni, z znanstvenimi dokazi, neizpodbitnimi, opolnomočeni in kritično misleči ljudje “antivakserji, ki žal še vedno mislijo, da je zemlja ravna ploskev, ki se vrti okrog sonca.” Hate speech – čisti, za mojo pravno misel. Podoben, četudi morda malo manj izrazit »hate speech« od izjave dr. Milana Kreka, medicinskega velikana in nagrajenega ex-soodločevalca, ki je na javni RTV SLO dejal, glede dvomljivcev in upornikov kovidnemu cepljenju: »Ta fronta mora prevzeti odgovornost za vse te mrtve, ki so se zgodili. To je njihova velika odgovornost.« Za mojo pravno misel pristni sovražni govor, ki bi terjal kazenski pregon, tudi zaporno kazen. Najprej za to. Potem pa zaradi odgovornosti in krivde za vso škodo in vse smrti, ki so posledica kovidne politike in režima. Vložil sem kazensko ovadbo. Tožilstvo je ni sprocesiralo. Na vprašanje, če jo bo, tudi ni odgovorilo.

Ali pa izjava verjetne predsednice Republike, točneje zelo močna sugestija, da naj se uzakoni obvezno kovidno cepljenje. Vse skupaj je, v prispodobi, zelo kritični in ostri, za odvzem doktorata, za padec na izpitu, rekel bi celo za zapor – kajti to je dejansko pozivanje h ugonabljanju ljudi in njihovemu umiranju. Ne trdim pa, da naklepno. Najbrž, dokaj verjetno, spet zaradi nevednosti, ignorance, neznanja in nerazumevanja. Morda. Ne vem.

Ker je g. Vilar v mladosti prav toliko časa hodil na arhitekturo, da pogleda objekt in razume stanje objekta in dogajanje v njem, se za to enostavno rešitev, poznano iz kuhinj, delavnic… , kjer so nape za odvajanje zraka, ni bilo potrebno kaj dosti truditi. Kot pravi sam.

V Franciji so človeka, ki je videl razpoke na fasadi, upoštevali ob tretji uri zjutraj, nemudoma. V Sloveniji tega gospoda niti v času njegove službe, zaposlitve. Zadnja tri leta še manj. Nič. Pa ne, da je tu v ospredju vprašanje nekaj deset ali celo sto življenj, morda tisoč, tisočih ljudi… Ni? Ah, samo cinizem – seveda je.

»Tako izgleda, ko se nekateri, določeni, odločevalsko odločilni, delajo Francoze bolj od samih Francozov. Cena tega pa gre tudi v stotine milijonov EUR«, pravi Vilar. In tako je.

Ni poanta, da znanost vsi ignorirajo (glede kovidnih cepiv, mask, testov in ZRAKA). Vsi oni: Loredan, Fafangel, Krek, Beović, Logar, Jerala, Trampuž, Rozman, Eržen … Poanta je butalska: vse je v zraku, zato se je treba ukvarjati z zrakom. Če oni tega po treh letih ne zmorejo slišati, razumeti in dojeti, jim manjka bistrosti – neverjetno znatno manjka. Če jih to ne zanima, so odgovorni in krivi. Če to razumejo, pa molčijo, lažejo in ne storijo ničesar, so še bolj odgovorni in še bolj krivi.

Tri leta se trudi, on, g. Vilar. Sam se, motiviran in opolnomočen z njegovimi pojasnili, trudim dve leti in pol. Dr. Keber se je eno leto trudil. Približno. Oni pa? Molk. Laži. Sprenevedanja. Zamolčanja. Manipulacije. Popolna, zaprta spirala molka. In laži. Tu je prostor za odgovornost in krivdo. Pa četudi samo pred sodiščem javnega mnenja.

Znanstvene študije o kovidnih cepivih kot nevarnosti in strupu so – a oni še naprej molk in laži.

Znanstvene študije o maskah, da ne koristijo, da škodijo, da ne preprečujejo in da celo pospešujejo kuženje, so – oni molk in laži.

Znanstvene študije o testih, da ne povedo tako rekoč ničesar, da so rezultati napačni in da niso namenjeni diagnostiki, so – oni molk in laži.

Statistika povečanih obolenj, v vzročni zvezi s cepivi, je – oni molk in laži.

Podatki o umrlih novorojencih kovidno cepljenih nosečnic so – oni molk in laži.

Študije, preko 750, o kupi kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnih škodljivih, katastrofalno škodljivih posledicah kovidnih cepiv so – oni molk in laži.

Pozivanje k cepljenju otrok za HIV, njihov – tlakovanje poti v Pekel. Pravzaprav pozivanje za vstop vanj.

Znanstveno dokazano. Tudi recenzirano znanstveno dokazano.

Pogodba s Pfizerjem, glede kovidnih cepiv – posmeh in razkroj vsega, kar označuje pojem in koncept »Pravo.«

Nemudoma bi o vsem tem molčal, če bi se do tega prepričljivo opredelili in to ovrgli – znanstveno, z recenziranimi znanstvenimi študijami, ki bi ovrgle druge recenzirane znanstvene študije. Pa niso. Ker tega nimajo na voljo. Sicer pa uradno nimajo ničesar na voljo, uradno tozadevne »informacije ne obstajajo.« Niti tiste, ki jih dobijo v roke, če jih prej slučajno res niso imeli in poznali. Tudi za te odgovorijo, da ne »obstajajo.«

Tako početje ima pravne termine, da ga opredelijo, pravno. A to ne pomaga nič, dokler tega ne bo storila prva sodnica ali sodnik. Ponekod v tujini se je to že zgodilo. V narodu butalskih hlapcev in s silnimi patologijami obremenjenih ljudi, zlasti ljudi v belih haljah, ki javno nastopajo, se to ne zgodi.

Pravo … Pred tem je morala. Za njo je etika. Vmes so izven moralni modusi ravnanj. Potem je deontologija, medicinska. Na koncu je pravo. Tudi mednarodno. Pred pravom pa so druge znanosti in stroke, na primer tehnika, strojništvo, gradbeništvo… In ZRAK.

To ni jeza, to je obup.

Nimam več potrpljenja. Rokavic ne želim več nositi. Zase vem, zakaj težko spim. Zanje ne vem, kako jim uspe spati.

Prav nič nepričakovano ni, da s temi temami, argumenti, dokazi… še ne uspemo prodreti pred sodišči. Ta vsega tega še ne želijo slišati. Pred ustavnim sodiščem se ni zgodila ena glavna obravnava pobud in ustavnih pritožb na te teme. Ustavno sodišče se še enkrat ni sklicevalo na znanstvene študije, analize, članke in ugotovitve, ko lahkotno zapisuje trditve in domneve, ki z znanstvenimi dokazi in dejstvi nimajo ničesar, se od njih diametralno razlikujejo. Sodišče, ki je najprej menilo, da izjave nekaj posameznikov kot predstavnikov medicinskih poklicev in svetovanja vladi niso »stališče stroke«, zdaj to isto mirno sprejema kot »stališče stroke.« Strokovni in znanstveni viri jih ne zanimajo. Ne berejo jih, ne analizirajo, niti omenijo jih ne. Pobude zavračajo s procesnim trikom: počakajo nekaj mesecev, tudi leto, dve, tri, potem pa zadevo ali zavrnejo kot »brezpredmetno«, (ker ne velja več) ali pa zavržejo kot »nepomembno pravno vprašanje.« Sramotno, do in preko obisti.

Sodnice na delovnih in socialnih sodiščih še ne želijo brati, analizirati in upoštevati znanstvenih in strokovnih dokazov. Včasih katera reče, da želi prevod. A prevod znanstvenih objav po zakonu ni potreben, ker to niso »javne listine« in ker morajo ljudje na sodniški funkciji znati angleško. Včasih se katero sodišče, ne le ustavno, tudi sklicuje, v obrazložitvah svojih odločitev, na vire v tujih jezikih, zlasti angleškem, včasih nemškem. Tokrat, pri kovidnih temah, za to ni volje, razumevanja in poguma. Teh virov sodišča (pretežno sodnice) ne želijo sprejeti na USB ključkih, četudi bi to po zakonu morala storiti. Če jih dobijo v printu, odgovorijo, da jih ne zanima in tega ne bodo brali. Nekatera sodišča zavestno in premišljeno odločajo nezakonito. Druga zavlačujejo in ne odločijo, ker nočejo odločiti zakonito.

Varuh človekovih pravic je zagotovo rekorder nojevske drže, primer samonamenskega funkcionarja in izrazite nevednosti, ob pomanjkanju volje in poguma, seveda tudi sposobnosti, zmožnosti, znanja in veščin. Medijske objave, ki so se vsaj dotaknile resnice v tem kontekstu, oziru, lahko preštejemo na prste ene roke. Med politiki in političarki ni ene same misleče in odgovorne, tudi pogumne osebe, ki bi si upala, ki bi znala in zmogla o tem izreči stavke o resnici in dejstvih. Niti ene osebe, v Sloveniji.

Fakultete, ki bi morale biti aktivne pri znanstvenem soočanju s temi problemi, z vseh smeri, z zornega kota več ved in znanstvenih področij, ravnajo enako, imajo enako držo: nojevsko, neodgovorno.

Volivke in volivci pa še naprej, v kvalificirani večini, ohranjajo odnos do dnevne politike in volitev, kot bi jih zaprli v Platonovo votlino in jim s svečo posvetili na zid, da obkrožijo tisto, kar ima svetlejši pozunanjeni videz.

Kaj storiti? Ne znoreti. Biti malo nor in se s tem obvarovati norcev, predvsem pa postajanja norec. In nadaljevati, zasebno in javno: z delom, s promocijo resnice, dejstev in ozaveščanjem. Do zadnjega dne, do zadnje možnosti, do zadnjega diha. Vključno z zasuvanjem sodišč s tožbami, ovadbami in pritožbami, kadarkoli za to obstaja prepričljiv stvarni temelj. Pri kovidnih temah, posredno ali neposredno kovidnih, s tem tako ali drugače, bolj ali manj, zelo ali malo povezanih, ta in tak temelj obstaja ves čas.

Srečno vsem – tudi z verjetno novo predsednico Republike.

—