OKOLJSKA PRAVIČNOST ALI DVOLIČNOST?

Naša usta so vse bolj polna lepih besed o varovanju okolja. Govorica politikov in medijev o podnebnem segrevanju in o tem, kako je treba čim bolj in čim hitreje zmanjšati izpuste ogljikovega dioksida (CO2) v okolico, pa postaja vse bolj ostra.

JE RES NAJVEČJI PROBLEM CO2?

Osnovnošolsko znanje biologije nam da vedeti, da je ogljikov dioksid (CO2) naravno prisoten plin, ki se s kroženjem med rastlinskim in živalskim svetom naravno reciklira. V zraku je nekje 78% dušika (N2), 21% kisika (O2) in 0,04% ogljikovega dioksida (CO2). Žlahtnega plina argona (Ar), za katerega še najbrž marsikdo med nami niti slišal ni, pa je v zraku 0,90%, torej 22,5-krat več kot ogljikovega dioksida (CO2).

Veliko med nami verjetno vsaj v grobem pozna proces fotosinteze, kjer se v celicah rastlin in nekaterih mikroorganizmov s pomočjo energije sonca spajata voda (H2O) in ogljikov dioksid (CO2), pri tem pa nastajajo ogljikovi hidrati (glukoza) in kisik (O2). Oba produkta reakcije nista le povsem naravna, ampak sta celo življenskega pomena za večino organizmov na našem planetu. Za nekatere neposredno, za druge posredno. Organizmi med procesom celičnega dihanja namreč ogljikove hidrate in kisik (O2) porabijo za tvorbo energije. Pri tem procesu pa se sproščata CO2 in voda, ki se nato vrneta nazaj k rastlinam.

Tako je krog sklenjen. CO2 je sicer res tudi toplogredni plin, a je pozornost nanj z vidika skrbi za okolje v primerjavi z drugimi okoljskimi tveganji danes daleč pretirana, pogosto pa tudi izrabljena.

KAJ RESNIČNO OBREMENJUJE OKOLJE?

Na drugi strani imamo plastiko, ki vse bolj nadomešča določene surovine kot so steklo, les, kovina in papir. Plastični embalaži se praktično ni več mogoče izogniti, zato vse bolj preplavlja smetišča in močno obremenjuje okolje, saj je za razliko od prej omenjenega ogljikovega dioksida (CO2) povsem umeten produkt, ki se zelo težko in počasi razgradi. Še pred nekaj desetletji je bil bistveno večji del embalaže iz celuloze (les, papir in karton), kovine in stekla, danes pa smo priča epidemiji plastičnih smeti.

Mikroplastika tako vse bolj prežema in obremenjuje ekosistem. Po poročanju Dela so slovenski znanstveniki pred kratkim kot prvi na svetu mikroplastiko našli celo v toči in ob tem povedali, da to odkritje potrjuje prisotnost mikroplastike na višini 11 kilometrov. Od kod in kako je mikroplastika prišla tako visoko ter se znašla znotraj “ledenih krogel” premera 12 in 13 centimetrov, pa je že povsem druga zgodba. Druga in nič manj pomembna zgodba s te strani, ki jo bom tokrat le omenil, so pesticidi, herbicidi in drugi biocidi ter gensko spremenjeni organizmi (GSO), ki jih ljudje z odmikom od sonaravne pridelave hrane vse bolj vnašamo ne le v naravo, ampak tudi na naše krožnike.

Kot univerzitetni diplomirani biotehnolog se zato (zgolj retorično) sprašujem, zakaj na eni strani tako glasno pozivamo k zmanjšanju izpustov CO2 in ob tem le tiho zremo v veliko večje okoljske probleme in tveganja, kot so odpadna embalaža, biocidni proizvodi in genska manipulacija organizmov?

Viri:

https://www.gov.si/podrocja/okolje-in-prostor/okolje/zrak/

https://www.delo.si/novice/okolje/prvic-so-dokazali-da-je-plastika-tudi-v-toci/