PISAL SE JE 8. JUNIJ 2021…

Pisal se je datum 8.6.2021 ob 14:55 uri ko se je začela kalvarija in se je moja kvaliteta življenja drastično spremenila.

Preživljala sem drugi dan dopusta. Dan je potekal mirno, brez kakršnega koli stresa ali kakšnega glavobola. Tako kot vsak dan sva, z možem po kosilu želela popiti kavo. Sedela sva v dnevni sobi in ob pogovoru sem opazila, da potrebujem  robec da si obrišem nos. Občutek sem imela da mi nekaj teče iz nosa. Dejala sem: “rabim papir za nos” in želela vstati iz sedežne. Poskusila sem prvič, drugič, tretjič. Ni mi uspelo. Soprog je opazil moje ravnanje in dejal: “Počakaj, nekaj je narobe s tabo”. Jaz pa sem dejala, da ni nič narobe in, da rabim samo papir za nos.

Pomagal mi je vstati, vendar nisem več čutila nog. Polegel me je na tepih v dnevni sobi v bočni položaj. Poklical je pomoč – mojo sestro in soproga nečakinje. Takoj so poklicali 112. Jaz pa sem še kar vztrajala da mi ni nič. Nujna pomoč se je hitro odzvala in zdravnik je ugotovil možgansko kap.

V BOLNIŠNICI…

Odpeljali so me v SB Celje kjer so mi s trombolitom želeli razbiti strdek. Spomnim se besed zdravnice “ni bilo uspešno”. Z reševalnim vozilom so me odpeljali v klinični center v Ljubljani, kjer so mi mehansko odstranili strdek. V Ljubljani sem ostala dva dni. Moje stanje se je izboljšalo. Nato so se zdravniki odločili, da me zaradi prostorske stiske premestijo nazaj v SB Celje. Z reševalnim vozilom so mene in še dva pacienta prepeljali v SB Celje. Jaz sem ležala, moški in ženska pa sta sedela. Po njunem razgovoru bi dejala da sta bila po opravljeni kemoterapiji.

Pripeljali so me na nevrološki oddelek. Nihče mi ni povil nog niti me ni opozoril, da moram biti pri miru. Moj cilj je bil samo, da se po dveh dneh umijem. Ponoči sem imela hude glavobole. Zvonila sem za pomoč, vendar se ne spomnim da bi me prišel kdo pogledat.

Naslednji dan so me peljali na CT glave kjer je bila ugotovljena anevrizma. Bila sem v komi in imela sem nevrološki izpad po celotni levi strani telesa. To pomeni… Ne čutiš roke, noge – nič. Ne moreš na WC umiti si zob….  Z mnogo truda in pomoči družine sem se sestavila in si dejala ti to zmoreš saj si borec. Prizadele pa so me besede prijazne mecicinske sestre ko sem ji dejala da me zelo boli roka pa mi je ostro zabrusila:  “Hja zdaj vas boli potem pa bo postala trda”. Pri tem je vidno uživala. Lepo bi se ji zahvalila za te besede saj so mi dale še večji zagon, da se potrudim in izboljŝam svojo kvaliteto življenja.

V ZDRAVILIŠČU…

No, pa je napočil dan ko sem bolnišnico zapustila in odšla na zdravljenje v zdravilišče Laško. Vsaj mislila sem tako. Naj povem, da me ob prihodu zdravnica ni niti pogledala. Kar brez mene mi je odredila terapije. Jaz pa mislim, da ne moreŝ obravnavati vseh pacientov po možganski kapi enako. Smo pač ljudje in bolezen različno prenašamo. Povedala sem, da sem prišla v zdraviliŝče in ne v umobolnico.

NAZAJ DOMOV IN SPET V BOLNIŠNICO

Napočil je dan, ko sem zdravilišče zapustila. Vsa srečna “Jupi! Grem domov, tam bom pa že natrenirala moje sposobnosti”. A sem se uštela. Že naslednje jutro sem opazila da težje diham. Soprog me je odpeljal na urgenco v SB Celje, kjer so ugotovili, da imam pljučno embolijo. Zopet sem pristala v bolnici.

V veliko pomoč mi je bilo zdravljenje v rehabilitacijskem centru Soča. Povsod v zdravstvu bi potrebovali take odnose do pacientov. Škoda je le, da do zdravljenja pri njih ali v kakšnem zdravilišču nisem več upravičena.

IN SEDAJ…

Opisala sem svoj potek bolezni za katerega mislim, da bi ga še scenarist v kakšni nadaljevanki težko sestavil. Jaz pa sem vse to preživela.

Trenutno, če se pogledam v ogledalo se vizualno ne vidi nobenih problemov. Imam pa kompletno levo stran nevrološki izpad, moti me hrup, težko prenašam množico, glasno govorjenje…

Moje mnenje je, da je do vseh teh zapletov pri meni prišlo zaradi cepljenja proti covid 19. Po drugem odmerku Astrazeneca. Cepila sem se zato, ker zaupam stroki. Če ji ne bi, me verjetno ne bi več bilo. Zgodi se pa lahko tudi kakšen zaplet in pri meni se sigurno je.

Naj poudarim, ne potrebujem bolniškega staleža, ne stopnje invalidnosti. Rada bi samo izboljšala kvaliteto mojega življenja in našla način, da omilim bolečine. Ni rešitev “vzemi tableto proti bolečinam 3x na dan“. Ja lahko pa si zadrogiran, spiš in ne čutiš bolečin. Tako pa dobim odgovor:  “Saj veste (ime zakrito – op.p.),  glede na vse kar se vam je zgodilo ste lahko vesela da ste preživela in niste ostala rastlina”.

Rada bi še opozorila kako pomemben je odnos zdravstvenega osebja do pacienta. Lepa beseda lahko naredi čudež. Samo tega je v našem zdravstvu zelo malo. Verjetno zaradi preobilice dela.

Pa še to. Imam aplikacijo zVEM na mojem telefonu in sem opazila vpogled v mojo zdravstveno dokumentacijo. Ni me toliko zmotil vpogled temveč to, da sem jaz dovolila vpogled meni neznanemu zdravniku.

Tako, upam da sem našla prave besede, s katerimi sem želela opisati mojo situacijo. Saj veste kaj pravijo – “ni važno če padeš, važno je da vstaneš in si rečeš jaz to zmorem”.

——–

* Poudarki dodani,

** Ime in priimek smo na prošnjo pošiljateljice pisma zakrili,

*** Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je pošiljateljica utrpela možgansko kap 14 dni po “cepljenju” z drugim odmerkom cepiva Astrazeneca. Zdravnica ji je kljub vsemu predlagala še tretje “cepljenje”… Tokrat s “cepivom” Pfizer.