Odškodninska odgovornost zdravstvenih delavcev

Glede na to, da se tudi v Sloveniji poleg kazenskih, sproža vedno več civilnih postopkov zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja ljudi po “cepljenju” s pripravki zoper SARS-COV-2, se bom v tem zapisu posvetil izključno pravni podlagi oziroma predpostavkam odškodninske odgovornosti zdravstvenih delavcev za povzročeno škodo, ki jo ti v zvezi s svojim delom lahko povzročijo pacientom.

Ne bom se torej spuščal v kazenskopravne postopke. Zakaj? Ker je bodisi na podlagi vložene ovadbe ali po uradni dolžnosti, pregon tovrstnih kaznivih dejanj v pristojnosti tožilstva.

POVZROČITEV ŠKODE

Skladno z določbo 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju tudi: OZ-1) za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je v danih okoliščinah ravnal tako kot je bilo treba.

147. člen OZ torej uveljavi tako imenovano »obrnjeno dokazno breme«, po katerem je povzročitelj oziroma ustanova v kateri je zaposlen dolžna dokazati, da je delavec v konkretnem primeru ravnal skladno z zahtevano skrbnostjo.

Po določbi drugega odstavka 6. člena OZ so udeleženci v obligacijskem razmerju, pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti dolžni ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in običajih. Za zdravstvene delavce tako kot za vse, ki se poklicno ukvarjajo z neko dejavnostjo velja torej višji standard skrbnosti, in sicer skrbnost dobrega strokovnjaka.

Po ustaljeni sodni praksi velja, da zdravnik ne ravna kot je treba, oziroma je zdravniški poseg nedopusten, kadar je poslabšanje pacientovega zdravja posledica kršitve dolžne profesionalne skrbnosti. V tem primeru govorimo o medicinski napaki. V medicinskem pravu je v okviru dolžne profesionalne skrbnosti posebej izražen tudi pomen pojasnilne dolžnosti (Sklep Višjega sodišča v Ljubljani: II Cp 3008/2012 z dne 3.7.2013)

ODŠKODNINA IN VZROČNA ZVEZA 

Oškodovanec je v primeru izkazane odgovornosti za škodo, ki jo je utrpel            (protipravno ravnanje – vzročna zveza – škodna posledica), upravičen do denarne odškodnine in sicer skladno z določbo 179/1 OZ.

Vsebina navedenega člena je jasna: “Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni.”

Ob tem velja opozoriti, da v primeru protipravnega ravnanja zdravnika oziroma opustitve dolžne skrbnosti, posebno dokazovanje vzročne zveze med ravnanjem zdravstvenega delavca in nastankom škodnega dogodka kot enega izmed nujnih elementov za nastanek neposlovne odškodninske odgovornosti, niti ni potrebno oziroma pretežko. V tovrstnih primerih pride namreč v poštev uporaba t.i. teorije adekvatne vzročnosti. Zlasti v primerih kršitev t.i. varnostnih predpisov, v sklop katerih lahko nedvomno uvrstimo tudi opustitev dolžne skrbnosti zdravstvenega delavca katero zahteva več zakonskih določb, pa je relevantna tudi t. i. ratio legis vzročnost, ki pomeni, da se kot vzrok upošteva tisto ravnanje, ki ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot pravno relevanten vzrok.

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine ( na primer: za povzročitev smrti ali hude telesne poškodbe bo višina prisojene odškodnine neprimerno višja kot v primeru prvotno postavljene napačne diagnoze, pa se pacientu zdravstveno stanje kljub temu po nekaj dneh popravi in doseže prvotno raven) in namena odškodnine ( na primer: potreba po dolgotrajnejši oskrbi prizadetega subjekta ali ne).

V kontinentalnem pravu, za razliko od anglosaškega, poznamo zgolj odmeno za dejansko pretrpljeno škodo, ne poznamo pa t.i. »Punitive Damage«, po kateri je povzročitelj dolžan plačati še dodatno – kaznovalno – odškodnino, že zaradi posebej škodljivega in protipravnega dejanja ali opustitve, po tem ko mu je seveda odgovornost za nastanek škode, t.i. temelj, dokazan.

Po sodni praksi za škodo, ki jo povzročijo zdravstveni delavci pri svojem delu, primarno odgovarja zdravstvena ustanova, pri kateri je povzročitelj škode zaposlen. Zdravstvena ustanova je sicer za takšne primere običajno in vsaj do neke vsote, zavarovana pri komercialnih zavarovalnicah.

PROTIPRAVNOST IN ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST

Eno najpomembnejših pravil pri opravljanju zdravstvenih storitev je opravljanje dela skladno s pravili stroke, ob spoštovanju dostojanstva pacienta. Zdravstveni delavci so pri opravljanju svojega dela dolžni spoštovati ustavne in zakonske pravice pacientov. To ne nazadnje potrjuje tudi ustaljena sodna praksa:

Vrhovno sodišče RS, Sodba II Ips 203/2012 z dne 21.3.2013;

Vrhovno sodišče RS, Sodba in sklep II Ips 94/2015 z dne 2. 7. 2015.

Podlago za uveljavitev odškodninske odgovornosti v primerih, ko zdravstveni delavec ne ravna skladno z zavezujočimi predpisi in pacientu povzroči škodo, najdemo tudi v 45. členu  Zakona o zdravstveni dejavnosti.  Ta določa, da so Zdravstveni delavci in zdravstveni sodelavci dolžni opravljati zdravstveno dejavnost skladno s sprejeto zdravstveno doktrino in s kodeksom medicinske deontologije oziroma z drugimi strokovnimi in etičnimi kodeksi. Pri opravljanju svojega dela morajo obravnavati vse ljudi pod enakimi pogoji na enak način in spoštovati njihove ustavne in zakonske pravice.

OPUSTITEV POJASNILNE DOLŽNOSTI 

Pojasnilna dolžnost je dolžnost zdravnika, da pacienta na njemu razumljiv način seznani z informacijami, ki so pomembne za sprejetje odločitve o zdravljenju in predstavlja obligatorno predpostavko za uresničevanje pravice do svobodnega in samostojnega odločanja o lastnem zdravju.

Minimalne standarde pojasnilne dolžnosti določa 20. člen Zakona o pacientovih pravicah, določba 27. člena istega zakona pa ureja bistvene sestavine privolitvenega obrazca.

Privolitev v poseg pa mora biti po drugem odstavku 26. člena ZPacP zavestna in svobodna. To pomeni, da mora biti pacient seznanjen s samim posegom, vrsto in obsegom posega v lastno telesno integriteto do te mere, da se je zmožen zavedati v kaj je pravzaprav privolil.

Veljavnost pacientove privolitve v zdravljenje je namreč bistven sestavni del pravice do samostojnega odločanja o zdravljenju, ki jo določata 35. člen in tretji odstavek 51. člena Ustave RS ter tudi že omenjeni Zakon o pacientovih pravicah (ZPacP).

O bistvenem pomenu veljavno opravljene pojasnilne dolžnosti in podanega informiranega soglasja se je že večkrat izreklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Pravica do informirane privolitve je namreč sestavni del konvencijske pravice do zasebnosti in družinskega življenja, kot jo določa 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (ESČP), izpolnitev te dolžnosti s strani zdravstvenih delavcev pa je nujna tudi z vidika 3. člena Konvencije, po katerem nihče ne sme biti podvržen mučenju in z nikomer ni dopustno ravnati nehumano. Naj zgolj kot primer sodne prakse ESČP, na tem mestu omenim zadevo Juhnke proti Turčiji (52515/99)

Pojasnilna dolžnost tako obsega pojasnilo možnih tveganj pri zdravstvenem posegu. Bistveno pri tem je, da zdravnik pacientu na njemu razumljiv način razloži, kako veliko je tveganje za nastanek negativnih posledic med posegom in po njem, do katerih lahko pride kljub temu, da je bil morda sam poseg izveden lege artis.

Zdravstveni delavec je torej pacientu odgovoren za škodo celo v primerih, kadar je njegovo ravnanje po strokovni plati neoporečno, vendar pa pacient, ki se mu zdravstveno stanje poslabša, predhodno v poseg v lastno telesno integriteto ni informirano privolil. Ne verjamete? Obrnimo se ponovno kar na sodno prakso: Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 88/2009

Da, tako pomembno je informirano soglasje. In da, tako pomembna dobrina je človekova telesna integriteta.

Zdravstveni delavec je dolžan pacienta obvestiti o tem, katere pozitivne učinke posega lahko pričakuje, kot tudi o vseh znanih stranskih učinkih ali posledicah terapije, ki lahko ogrozijo pacientovo telesno integriteto in ga opozoriti na običajno, redno tveganje ( predvsem na možne negativne posledice ki so tipične in lastne samemu posegu oziroma tiste, ki so statistično pogostejše).

“VESELI CEPILNI DNEVI” IN INFORMIRANO SOGLASJE?

Vse kar je bilo predhodno zapisano velja za povsem običajne, znane, standardne zdravstvene posege, ki se redno izvajajo.

Zato se velja na tem mestu vprašati in kar takoj tudi ponuditi odgovor na sledeče vprašanje.

Kako so lahko zdravstveni delavci izpolnili obligatorno pojasnilno dolžnost v primeru “cepljenja” zoper SARS-COV-2 , ki so ga izvajali po šotorih, dvoranah in po domovih, če vemo:

1. da v primeru »cepiv« zoper SARS-CoV-2 v času “cepljenj” niso bili znani niti stranski učinki,

2. da so se skrivali in prirejali podatki proizvajalcev »cepiv« glede rezultatov predkliničnih in dela kliničnih preskušanj (eden od proizvajalcev je te podatke skušal prikriti za 75 let – Pfizerjevi dokumenti),

3. da so bila prvotna »cepiva« sproščena na trg v 3. klinični fazi preskušanj, bivalentna pa na podlagi predhodnega preskušanja na osmih miših(?!),

4. da ljudem ni bilo pojasnjeno, da bodo s tem, ko bodo prejeli “cepivo” zoper SARS-CoV-2 postali del kliničnih preskušanj, kar je po 18. členu Ustave RS, Oviedski konvenciji, Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, Helsinški deklaraciji in po drugih zavezujočih mednarodnopravnih aktih izrecno prepovedano,

5. da pacienti zato objektivno niso mogli podati svobodne in polno informirane privolitve,

6. da so se tovrstna “cepljenja” množično izvajala in se še izvajajo tudi v času, ko na območju Republike Slovenije ni bila razglašena nikakršna epidemija ali izredno stanje,…

Odgovor je: Nikjer, nikomur in na noben način zdravstveni delavci niso v teh primerih mogli izpolniti svoje pojasnilne dolžnosti.

Zakaj je temu tako bi sicer lahko našteval v nedogled. Zavajanja, pritiski, izsiljevanje, pogojevanje »cepljenja« z udejstvovanjem v družbi, opravljanjem dela…, pa se bom tu kar ustavil.

Že vsebina predstavljenih šestih točk povsem zadostuje za razumevanje problematike, ki je v tem, da so bili zdravstveni delavci, ki so slepo sledili politiki, spolitiziranem vrhu stroke in birokratom, uporabljeni kot plačani uporabni idioti, katere se običajno po uporabi zavrže. Deležni so bili celo nebuloz o tem, da naj Helsinška deklaracija za “cepljenje” s pripravki zoper SARS-COV-2 ne bi veljala. Tako so se, kljub pravočasnim pozivom naj tega ne počno, bodisi zaradi svoje ignorance, pohlepa ali občutka nedotakljivosti, kar sami pustili “pahniti pod pravni avtobus” .

Helsinška deklaracija je veljala ves čas epidemije in še vedno velja. Dolžni so jo spoštovati zdravniki, katerih svetovno združenje jo je sprejelo. Tega dejstva so se nekateri že zavedli. Tem prav nič več ni smešno.

Drugi stavek točke 10 Helsinške deklaracije namreč v prevodu glasi: “Nobena nacionalna ali mednarodna etična, pravna ali regulativna norma ne sme znižati standardov ali odpraviti katerekoli zaščite za udeležence raziskav, določene v tej deklaraciji.”. Povsem jasno torej je, da v njej določenih standardov nima pravice kakorkoli nižati nobena politika. Niti Evropska komisija.

Menite, da je takšen listek, ki so ga – če sploh – ljudje podpisovali, pravno gledano zadostoval?

Res menite, da je bila s tem spoštovana pravica do obveščenosti in sodelovanja, pravica do samostojnega odločanja, pravica do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, ki jih kot temeljne pravice v 5. členu zahteva Zakon o pacientovih pravicah? Sam Kodeks zdravniške etike natančno določa

Lepo vas prosim, no…

Celo sam kodeks zdravniške etike med drugim natančno določa sledeče:

Posebej za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije in morda pristojnim sodiščem naj na tem mestu ponudim še dopis NIJZ z začetka meseca maja 2021, iz katerega nedvoumno izhaja, da je obvezen del vsakega cepljenja pojasnilna dolžnost, ki jo mora cepitelj opraviti pred cepljenjem. To vključuje tudi pregled vprašalnika in posvet s cepiteljem.

IN ZA KONEC…

Res menite, da je  onemogočanje pacientovih stikov z bližnjimi , kar naj bi se po Sloveniji še vedno pogosto dogajalo, skladno z dolžnostjo zdravstvenih delavcev po humanem ravnanju s pacienti, skladno s kodeksom zdravniške etike, celo s 45. členom Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki med drugim določa, da so zdravstveni delavci dolžni spoštovati ustavne pravice pacientov?

Ponovno. Lepo vas prosim, no!

Ker vem, da kar nekaj zdravstvenih delavcev bere ta blog, predlagam, da s tovrstnimi protipravnimi dejanji zdravstvene ustanove nemudoma prenehajo. Ne, pacientove pravice niso kar čez noč postale nekaj povsem nepomembnega, obsoletnega.

Vsaj upam…