BANK RUN – POTREBNA JE ZGOLJ ENA IZJAVA PRAVEGA ČLOVEKA

*KOMENTAR 

Ko svoje prihranke vložite pri banki, zaupate tej instituciji, da bo za njih skrbela in da vam jih bo seveda vrnila, ko jih boste potrebovali.

No,  banke ne delujejo na način, da preprosto pospravijo vaš denar v sef in čakajo, kdaj ga boste prevzeli, pač pa ga vložijo naprej. Vaš denar dejansko uporabijo za ustvarjanje dobička, bodisi tako, da ga z obrestmi posodijo naprej (krediti), ali pa ga vložijo v vrednostne papirje, obveznice, kriptovalute…

Svet financ oziroma celoten bančni sektor temelji na zaupanju. Že propad ene banke povzroči nervozo v celotnem bančnem sektorju.

SILVERGATE IN SVB

V zadnjih nekaj letih se je zaradi pandemije Sars-CoV-2 obrestna mera po vsem svetu znižala praktično na nič, kar je pomenilo, da so bili donosi na trgu zelo nizki. Obe propadli banki, tako Silvergate kot SVB, sta se v tem burnem obdobju odločili, da bosta zaradi pomanjkanja drugih možnosti več vlagali v trg dolgoročnih obveznic. Ker pa so se obrestne mere v zadnjem letu po vsem svetu močno zvišale, v ZDA celo s približno 0,25 % na 4,75 %, se je vrednost dolgoročnih obveznic v katere sta investirali obe banki, v istem obdobju dramatično znižala.

Zakaj, boste vprašali. Povsem logično. Kadar obrestne mere naraščajo, je običajno, da se vrednost dolgoročnih obveznic, ki so bile izdane pred tem, zniža. To pa zato, ker pri višjih obrestnih merah postanejo nove obveznice na trgu bolj privlačne za vlagatelje, saj ponujajo višji donos. To zmanjša povpraševanje po starejših obveznicah, ki imajo nižje obrestne mere, posledično pa se njihova vrednost, kot rečeno, zniža.

Dobrih naložb propadle banke se nato običajno polastijo mogočnejše banke, seveda vse na podlagi podpore in zlizanosti z regulatorji. V ameriškem primeru je to FED (Federal Reserve System) – sistem centralnih bank Združenih držav Amerike, ki je odgovoren za nadzor in regulacijo denarne politike v ZDA. Kot običajno, pa slabe naložbe propadlih bank ostanejo na grbi države oziroma državljanov.

BANK RUN

Tako imenovani “bank run”, ko komitenti množično hitijo z dvigovanjem svojih vlog povzroči, da se banka znajde v resnih likvidnostnih težavah. Z namenom poplačila vlog komitentov je namreč banka prisiljena v hitro odprodajo dolgoročnih obveznic in sicer po izrazito nižji ceni kot jih je kupila. To pa banko običajno vodi v propad.

Slabo poslovanje bank tako ni bil poglaviten in neposreden vzrok za njun propad v že tako zahtevnem poslovnem obdobju, zato je “blame game”, ki ga trenutno igra ameriška politika preprosto – zavajanje.

Ker sta imeli banki sredstva plasirana v dolgoročnih naložbah, se je njun indeks likvidnosti logično pričel drastično zniževati, hkrati pa sta se banki znašli pod hudim pritiskom vlagateljev in bili zato prisiljeni v hitro razprodajo dolgoročnih obveznic za financiranje depozitov. Recept za katastrofo. Prav panično množično dvigovanje vlog (“bank run“), ki je lahko tudi umetno in namerno ustvarjeno, je na koncu povzročilo nevzdržno likvidnostno krizo v bankah ter njun propad.

Ob tem bi se lahko sicer upravičeno vprašali, kaj za vraga so počeli pristojni regulatorji, ki so dopustili, da banki čez noč propadeta? Niso imeli podatkov? V kaj takšnega ne verjamem. Ne v Združenih državah Amerike.

PROPADLA ŽE TRETJA BANKA. LAHKO TO ŽE KAŽE NA FINANČNO KRIZO VEČJIH RAZSEŽNOSTI?

Čeprav vam bodo množični mediji in slovenski analitiki verjetno zatrjevali, da gre za osamljena primera in, da kakršnakoli svetovna finančna in gospodarska kriza ne pride v poštev, imam sam o tem nekoliko drugačeno mnenje.

Medtem ko pišem ta zapis je propadla že tretja ameriška banka, Signature Bank. V tem primeru gre za komercialno banko, ki je s svojimi poslovalnicami oskrbovala predvsem stranke na newyorškem metropolitanskem območju in, ki je imela v upravljanju več kot 70 milijard dolarjev sredstev. Ta banka tako prav v ničemer ni odstopala od običajnih bank. Ponujala je široko paleto bančnih produktov in storitev, vključno s komercialnimi in industrijskimi posojili, financiranjem nakupa nepremičnin, osebnega bančništva in bančništva za zasebnike.

V konkretnem primeru tako ne gre za banko, ki bi bila izpostavljena tveganju zaradi vlog zagonskih podjetij. Tako odpadejo tudi zatrjevanja nekaterih analitikov, da je propad SVB predvsem “ameriški problem” – posledica tveganih naložb in povezanosti z dejavnostjo ameriških zagonskih podjetij. Ne, očitno imamo sistemski problem!

Menim, da za obsežno finančno in gospodarsko krizo, ki jo v bistvu sicer že živimo, samo televizija nam tega formalno še ni sporočila, obstaja realna možnost.

Za takšno mnenje pa imam kar nekaj objektivno preverljivih razlogov.

V zadnjem letu sta se poleg že nakopičenih težav (izrazito negativne posledice Kovid ukrepov na gospodarstvo in vojna v Ukrajini), v svetovnem gospodarstvu pojavila še dva pomembna elementa, ki ustvarjata pogoje za globljo krizo. To pa sta nenadno zvišanje obrestnih mer po vsem svetu in znatna upočasnitev svetovnega gospodarstva.

Obeti za okrevanje svetovnega gospodarstva so objektivno, zaradi geopolitične slike sveta, izjemno slabi. Da je lahko gospodarstvo zdravo, je potreben predvsem mir in določena mera predvidljivosti, katere pa v zadnjih letih svetovno gospodarstvo nikakor ni deležno. Nizka vrednost obveznic, ki je prispevala k padcu prej omenjenih bank ter obenem padec delnic na borzah ima seveda za posledico tudi padec donosov drugih komercialnih bank. Te se na tako bliskovite spremembe, ki se dogajajo zadnja leta, objektivno niso zmožne ustrezno prilagoditi in pravočasno odzvati.

Iz makroekonomskega vidika namreč živimo v popolnem finančnem kaosu. Neprestano zadolževanje brez pokritja, metanje na stotine milijard evrov in dolarjev umetno ustvarjenega denarja “skozi okno” (ostani doma), enormnno financiranje vojne v Ukrajini, obdobje vedno novih sankcij, prekinitev poslovanja med državami in stalne motnje v dobavnih verigah, gotovo ni okolje, ki bi bankam in gospodarstvu nudilo vsaj osnovne pogoje za mirno poslovanje. Naj bom povsem direkten. Vsaj nekatere, če ne kar večina naložb svetovnih bank je trenutno že “precej pod vodo”. Banke, ki poslujejo na slovenskem trgu pri tem niso nikakršne izjeme.

V naslednjih nekaj mesecih je tako potrebno le eno negativno medijsko poročilo (vemo v čigavi lasti je velika večina množičnih medijev in agencij) ali izjava kakšnega “uglednega svetovnega vplivneža”, ki bi s prstom pokazal na slabo stanje kakšne večje bančne institucije, da se ta znajde pod nevzdržnim pritiskom. Ljudje bodo ponovno množično pričeli dvigovati svoj denar, snežna kepa se bo začela kopičiti in nato valiti. Namig ali poziv k takojšnjem dvigovanju vlog povzroči ne le upad zaupanja v to institucijo, pač pa pravo paniko med vlagatelji, ki se jih na ta način prepriča, da je banka dejansko ogrožena in, da njihova vložena sredstva niso več varna. To pa lahko glede na likvidnostne težave večine bank privede do njihovega propada.

Problem “neodgovorne izjave vplivneža” ali nenadnega katastrofičnega načina poročanja medijev je sicer širši. Nezaupanje se namreč že tako običajno ne ustavi le pri paničnih reakcijah vlagateljev in komitentov dotične finančne institucije, pač pa takšna izjava ali poročanje zgolj še prilije olje na ogenj širjenju panike in negotovosti v širšem finančnem oziroma bančnem sektorju. To pa že lahko ima hude gospodarske posledice, kot so nenadna odpuščanja, upad storitev in znatno zmanjšanje vrednosti delnic drugih podjetij. Problemi finančnih institucij se namreč kaj kmalu odrazijo v negativnih učinkih širšega gospodarskega sistema. Finančni oziroma bančni zlomi povzročijo sistemsko tveganje, kar je predpogoj za svetovno finančno in gospodarsko krizo.

RECESIJA, DEPRESIJA…

V tem primeru običajno najprej nastopi občutna recesija, v kateri se še dodatno zmanjša gospodarska aktivnost, ki je zaradi kovidnih ukrepov in geopolitičnih pretresov že tako na nezavidljivo nizkem nivoju, hkrati pa se poveča še brezposelnost, zmanjša proizvodnja, potrošnja in investicije. V obdobju recesije ljudje običajno izgubljajo delovna mesta, mala in srednja podjetja propadajo, ker kupne moči več ni – padajo cene produktov, hkrati pa se povečujejo še socialne razlike.

Če je takšno obdobje dolgotrajno, se v ekonomiji takšno stanje imenuje depresija. Zanjo pa so poleg nizke rasti proizvodnje, dalj časa trajajoče visoke stopnje brezposelnosti, upada cen in padca gospodarske dejavnosti, značilni še drugi pojavi kot na primer pomanjkanje kapitala, deflacija, slabitev valut, padec vrednosti delnic, visoke obresti in drugi kritični gospodarsko-socialni problemi.

POSLEDICE IN NOV USTROJ SVETA

Vsaka globalna finančna in gospodarska kriza “požre” veliko manjših in srednjih podjetij, njihova produkcijska sredstva pa običajno preidejo v last megakorporacij, ki že zaradi svojega obsega in zlizanostjo z odločevalci precej lažje prebrodijo krizo. Koncentracija kapitala v rokah megakorporacij je toliko večja, kolikor globlja in dalj časa trajajoča je kriza.

(Nad)država oziroma “Banke vseh bank” v takšnih primerih še posebej pridobijo na moči, saj lačni in prezebli ljudje potrebujejo pomoč. Takoj. Ta bo obupanim ljudem tudi ponujena, ti pa jo bodo sprejeli za vsako ceno, tudi za ceno odrekanja osebnim svoboščinam in morebitni vzpostavitvi nove svetovne ureditve. Če bo do nje prišlo, bo ta tokrat zagotovo v smeri globalnih sprememb neslutenih razsežnosti. Tako v geopolitiki, kot tudi v gospodarstvu, kulturi in družbi kot taki.

Na pogorišču sveta kot ga poznamo, se bo vzpostavilo neko novo ravnotežje moči med najvplivnejšimi svetovnimi elitami, vse upoštevajoč njihove interese. Hkrati bodo določena nova pravila igre.

Formalen začetek četrte industrijske revolucije? Vsi pogoji za kaj takšnega so izpolnjeni.

Eh, bomo videli. Najverjetneje že v tem letu.