RES.JE

K sodelovanju s stranko Resni.ca me je najprej povabila moja prijateljica in pogumna ženska. Tista, ki je prva prebila cenzuro v množičnih medijih. Ona je bila prvi zares množično slišan glas vseh tistih, katerih mnenja so bila v zadnjih letih z brezkompromisno silo utišana.

S svojimi povsem naravnimi nastopi in brez vsaj primerljivih sredstev za kampanjo, ki so jih imeli na voljo drugi kandidati, je najprej s pomočjo stranke Resni.ca  zbrala potrebno število podpisov državljanov.

Nato je brez dragih PR predpriprav, zgolj na način kakršna dejansko je, kulturno in dostojanstveno opravila z namerno podcenjujočimi vprašanji voditeljev. Kadar so ji uredniki seveda milostno sploh omogočili udeležbo v predvolilnih oddajah. Kakorkoli, nalogo je opravila z odliko. Dama!

S svojimi izjemnimi nastopi na predvolilnih soočenjih za predsednico republike je, kljub sicer omembe nevrednemu, primitivnemu blatenju po družbenih omrežjih in dejstvu, da je bila le ona deležna enih in istih maloumnih označb ter podcenjujočih vprašanj s strani nekaterih političnih agitatorjev, dosegla neverjeten rezultat.

Premagala je kar dva predsedniška kandidata trenutno (še?) parlamentarnih strank in z visoko dvignjeno glavo, upoštevajoč navedene okoliščine, iz te tekme nedvomno izšla kot zmagovalka.

Sabina Senčar. Ženska s kariero, kateri se ni bi bilo potrebno izpostaviti in doživljati medijskih pogromov ter omalovaževanj s strani anonimnih pogumnežev. Pa se je. Lahko verjamete, ni se izpostavila zaradi sebe. Tega ne potrebuje. V primeru Sabine gre namreč za neutrudno borko, ki nikoli ne bo pustila, da kdorkoli razmišlja namesto nje. To pa nima cene. Gre za nekaj, kar ni možno ovrednotiti.

Ne gre pozabiti, da v času COVID-19 krize Sabina niti za trenutek ni pozabila na Kodeks zdravniške etike in na ravnanje skladno z njegovimi temeljnimi postulati.

“Kapo dol” bi rekel slovenski nogometni selektor iz časov, ko se je zdelo, da smo kot majhen narod dosegli nekaj nepredstavljivega. S Štajercem v glavni vlogi na igrišču, z “Žabarjem” na klopi in drugimi ravno tako pomembnimi fanti, ki so za dosego istega, takrat za veliko večino Slovencev neverjetnega cilja, prispevali vsak svoj pomemben delež in garali kot prava in edinstvena ekipa. Na koncu jim je uspelo nemogoče. To je ta iskren ponos, ta neopisljiva Človeška energija, ko dejansko ne veš več od kje…  Enostavno daš od sebe vse kar premoreš, četudi se na prvi pogled zdi nemogoče. Nič ni nemogoče, če smo ekipa.

Preko te Dame sem nato spoznal predsednika stranke Resni.ca, Zorana Stevanovića . Sabina mi je v pogovorih večkrat omenila, da je Zoran en izmed redkih ljudi, ki se je vedno držal dogovorjenega in ji vedno stal ob strani. Tudi v najtežjih trenutkih.

O njem se sicer v javnosti marsikaj govori. No, na govorice ne dam kaj dosti, saj tudi sam o sebi praktično vsak dan znova s strani drugih izvem kaj tretji govorijo in pišejo o meni in s strani tretjih, kaj o meni govorijo ti drugi. Zabavno na nek način. Tako vsak dan izvem kaj novega o sebi.

Z Zoranom sva se sestala dvakrat. Dovolj, da sem sprejel vabilo k sodelovanju v stranki. Njegova, za politike povsem netipična reakcija oziroma gesta, ko sem mu izrecno in neposredno povedal, da imam že od malega težave s spoštovanjem avtoritet in, da nameravam še naprej razmišljati izključno le s svojo glavo potem, ko se na podlagi dejstev in dokazov sam prepričam in sprejmem odločitev, je bila dovolj, da sem sprejel vabilo.

Vsebina njegove geste naj ostane skrivnost. Povem pa lahko, da me je pozitivno presenetil in, da sva se hitro dogovorila za sodelovanje. Pustil mi je povsem odprte roke na področju pravosodja in zunanje politike ter glede izbire lastne ekipe.

Časa za oklevanje tako ni več.

Mesije žal ne obstajajo, nekateri spijo, drugi pa se že nadvse uspešno delimo

Nekateri žal še vedno menijo, da je vse skupaj kar se zadnja leta dogaja in je v zadnjih nekaj mesecih dobilo poseben zagon, povsem naravno ter običajno.

Ste tisti, ki se vam vse to zdi normalno, zares še tako zelo prepričani? Ste zadnje čase kaj pogledali za koliko se vam je “čez noč” povišala anuiteta še neodplačanega kredita? Ste kdaj z začudenjem v trgovini na blagajni pogledali račun za kupljene osnovne življenjske potrebščine? Ste prepričani, da se vaši osebni dohodki višajo sorazmerno višjim cenam osnovnih življenjskih potrebščin, cenam ogrevanja in drugih obratovalnih stroškov ter sorazmerno višjim anuitetam odplačevanja kredita, kar je posledica dviga obrestne mere s strani Evropske centralne banke?

Lahko bi našteval v nedogled, pa ne bom. Ker nimam časa in bom že tako predolg, hkrati pa vem, da vas velika večina sedaj že dobro ve, da smo zakorakali v čase, v katerih se dogajajo vse prej kot normalne in običajne stvari.

Potem so tu ljudje, ki vidijo, da nekaj “pošteno škripa”, a žal še naprej delujejo na človekovega dostojanstva nevrednem, razdiralnem nivoju. Takšnih je žal precej. Predvsem v zadnjem mesecu se je še nekaj izkristaliziralo. Nekateri ljudje enostavno ne zmorejo živeti brez intrig in razdora, zlivanja gnojnice po  družbenih omrežjih, narekovanja ljudem kako in kaj naj mislijo in govorijo, saj so sicer vse najslabše. Milo rečeno, nedoraslo.

Hkrati obstaja seveda tudi izrazito majhna a še kako glasna skupina ljudi, ki nočejo ali morda res dejansko ne ločijo med tradicionalnimi cepivi, ki so se razvijala več let in so prešla vse faze kliničnih preizkušanj preden so sploh prišla na trg (*zavedam se, da se lahko kljub temu, kot pri vsakem farmacevtskem izdelku tudi pri teh cepivih pojavijo resni neželeni učinki) ter med mRNK in vektorskimi COVID-19 “cepivi” oziroma genskimi pripravki. Ti so še posebej razočarani in si dajo duška! Ob tem se sprašujem… Mar je res možno, da ne vidijo širše slike dogajanja zadnjih treh let?

A kot vedno. Kdor želi in predvsem, če lahko zato kaj lažje zaspi, naj mirno še naprej piše komentarje, sicer nevredne odgovora. Nivo vsebine komentarja, povsem enako kot način javnega izražanja, namreč največ pove prav o samem piscu.

Sam sem sicer mnenja, da bi se vsi ti ljudje lahko končno zavedli, da je vrag že davno odnesel šalo in da je, v kolikor je njihov namen resen in pošten, končno potrebno stopiti skupaj.

Prosim, ne razumite me narobe. Imate vso pravico slediti lažnim mesijam, ki vse vedo in so najboljši v vsem. Vljudno pa vas naprošam, da spoštujete tudi moje prepričanje, da mesije ne obstajajo, da nihče od nas ni vsevéd in, da lahko le kot narod, s skupnimi močmi  – kot ekipa – kaj konkretnega spremenimo tudi na sistemski ravni. Zadeve pa se lahko na tej ravni spremenijo le z vstopom v  politiko.

S kom želim sodelovati? Z vsemi, ki jim je ali jim morda še bo dejansko kdaj mar. Pa ne za lastno finančno ali kakšno drugo osebno korist, ampak za narod. Za naše otroke, vnuke. Za moja otroka vem, da bom naredil vse kar je v moji moči, da ne bosta nikoli nikomur sužnja in, da bosta lahko živela normalno otroštvo in življenje, kot smo ga poznali starejši. In to mora biti skupen cilj.

Verjamem, da je podobno mislečih ljudi velika večina.

Nekateri javno sprašujete za “ceno” priključitve projektu stranke Resni.ca. No, tudi teh in te miselnosti sem se dotaknil v predhodnih odstavkih. Naj vas takoj pomirim. To ceno, poleg podpore za odločitev in konstruktivne skepse (iskrena hvala za oboje!), predstavljajo le še javne žaljivke in neumorni poskusi diskreditacije.

Tega sem se sicer že navadil. Kar ne seže do kolen, ne seže do srca. Vržeš čez ramo in greš naprej. Po svoji poti, skladno z lastnimi načeli.

V teh nezavidljivih časih, ko v Državnem zboru Republike Slovenije ni ene same parlamentarne stranke oziroma poslanca, ko v vladi ni niti enega ministra ali drugega funkcionarja in, ko v Evropskem parlamentu slovenski državljani nimamo niti enega predstavnika, ki bi si kdaj upal reči “NE!”, je vsakomur, ki ni slep in gluh ali plačan zato, da je tiho jasno, da nekaj močno smrdi.

Državo namreč poleg že občutne stagflacije, kot metastaziran tumor razjeda njena enormna zadolženost in posledično omejena suverenost odločanja. Da bo mera polna, imamo v Državnem zboru v teh nezavidljivih časih še neko strančico “konstruktivne opozicije” iz katere med drugim izhaja tudi mladi globalni voditelj.  S pomočjo glasov poslancev te stranke, pa se v trenutni sestavi Državnega zbora že doseže 2/3 večina glasov vseh poslancev, ki je potrebna za spremembo slovenske ustave.

Preko nastavljenih figur se tako odločanje o naših usodah podreja tujim centrom moči, ki namesto ljudstva sprejemajo odločitve in nam tako krojijo življenje. Vprašam vas: boste pustili, da to še naprej počno v našem imenu?

Je to demokracija? Vladavina ljudstva?

Zame nikakor. V tako zavržnem sistemu kakršnemu smo trenutno priča, namreč ne potrebujemo več kot le nekaj “osmih marcev” ter peščico prevajalcev, ki bodo v uradnem listu Evropske unije, v slovenski jezik prevedli zavezujoče uredbe in direktive.

Državni zbor in vlada namreč v trenutnem duhu časa dejansko ne predstavljata več nič drugega kot le groteskno in drago gledališko predstavo, ki jo plačujemo državljani. Vse ključne odločitve se namreč sprejemajo v tujini. Pri nas se le poje in pleše, deli izropan plen ter se norčuje iz inteligence ljudi.

Izvršilna in zakonodajna oblast pa ne smeta biti poligon za uveljavljanje interesov tujih elit preko izbranih NVO-jev, vse na račun slovenskih državljanov. Ljudstvo je namreč edini legitimen nosilec oblasti v državi. Zato velja vsaj poskusiti pomagati in prispevati kaj konkretnega tudi na sistemski ravni. Tam kjer se po ustavi dejansko odloča. Še toliko bolj, če si k temu iskreno povabljen.

Sam sicer, hvala bogu, nisem odvisen od politike, takšnih in drugačnih funkcij, zaposlitev ali položajev. Imam svojo dejavnost, ki jo z veseljem in neodvisno opravljam. A tudi z vidika opravljanja le-te, v zadnjih letih opažam bistvene spremembe na slabše. Dopuščam možnost, da pred krizo COVID-19 temu problemu nisem posvečal dovolj pozornosti.

COVID-19 kriza in posledice le-te tako niso prinesle le vsega slabega. Končno je namreč na površje priplavala vsa nabrana gniloba na marsikaterem področju javnega življenja, delovanja in odločanja. Potrebna je le še katarza.

Zaenkrat zgolj razmišljanja…

Nujna je celovita reforma pravosodja, po kateri “Sodba v imenu ljudstva” ne bo zgolj zapis, prisoten na prvi strani vsake sodne odločbe.

1. Potrebno je vzpostaviti ustrezen nadzor laične javnosti nad delom sodišč že med samim postopkom odločanja na prvi stopnji, razen v primerih, kjer je zaradi varovanja interesov mladoletnih oseb in v drugih, predvsem družinskih in nekaterih kazenskih zadevah, javnost izključena. A tudi na teh področjih je potrebno zagotoviti ustrezen, sicer anonimiziran nadzor javnosti nad delom sodišča.

2. Dogajanja na narokih sodnih obravnav naj se snemajo. Tehnična sredstva to že omogočajo.

3. Za zagotovitev neodvisnosti in avtonomnega delovanja sodstva je potrebno izključiti premočan vpliv izvršilne veje oblasti. Sodniki in tožilci morajo biti izbrani izključno na podlagi svoje strokovnosti in osebne integritete. Nikakor torej ne po političnih povezavah ali celo na podlagi poprejšnjih “zaslug” v delovanju pri nevladnih organizacijah (NVO-jih), ki so večinoma financirane iz sredstev tujih, največkrat organizacij s prikladnimi filantropsko zvenečimi nazivi. Običajno so financerji tuje fundacije v lasti kapitalskih elit, s točno določenim ciljem vplivanja na družbeno in politično ureditev v posamezni državi.

Ni res? Ponovno teorija zarote? Za vse, ki tako menite predlagam, da si natančno preberete poročilo Evropskega centra za pravo in pravosodje, ki na razumljiv način opisuje način financiranja, delovanja in vplivanja na odločevalce preko NVO-jev: ECLJ Report – THE FINANCING OF UN EXPERTS (1) . Poročilo o vplivu teh organizacij na pravosodje, vključno z Evropskim sodiščem za človekove pravice si zasluži slovenski prevod, zato bo posebej objavljeno.

Pri imenovanju sodnikov in tožilcev naj imajo besedo tudi predstavniki laične javnosti. V tem pogledu bi bilo potrebno doseči širši političen konsenz in spremeniti kar nekaj aktov. V primeru resne in celovite reforme pravosodnega sistema, s katero bi ga želeli še bolj približati laični javnosti, bi bilo v tem smislu potrebno spremeniti tudi Ustavo RS. Ta namreč določa sestavo Sodnega sveta in način izvolitve sodnika v sodniško funkcijo (“Sodnike voli državni zbor na predlog sodnega sveta”).

4. Na mehak način je potrebno zmanjšati administrativno breme sodišč, ki tudi prispeva k dolgotrajnosti sodnih postopkov in ga postopoma nadomeščati z že obstoječimi tehnološkimi, a v praksi premalokrat uporabljenimi mehanizmi in tehnologijo.

5. Razširiti je potrebno dostopnost do spletnih storitev sodstva, ki bodo pregledne, informativne, vsebinske in s tem prijazne ter v pomoč tudi uporabnikom laične javnosti. Sistem je potrebno nadgraditi na način, po katerem se bo vsaj okvirno vedelo kdaj lahko ljudje pričakujejo začetek postopka v njihovi zadevi.

6. Redno naj se objavljajo tudi sodbe prvostopenjskih sodišč. Le na ta način si lahko javnost ustvari celotno sliko glede vsakega posameznega primera. Dejstva in dokazi se namreč neposredno izvajajo prav pred sodišči prve stopnje.

7. Uveljaviti se mora strožji in učinkovit nadzor javnosti nad delovanjem pravosodja, ki bi pravočasno preprečil ali vsaj odkril morebitne koruptivne prakse delovanja deležnikov v pravosodju. Takšno delovanje namreč povsem pohodi ustavno zagotovljeno pravico do poštenega in nepristranskega sojenja. Sankcije za kršitve morajo biti strožje, njihova realizacija pa učinkovitejša. Laiki se sicer morajo zavedati, da imajo že sedaj v kazenskem zakoniku predvideno možnost za sprožitev kazenskega postopka zaradi protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja (288 KZ-1) .

8. V primeru iz točke 7. in v nekaterih podobnih ter novih postopkih, ki bi bili zajeti v reformi pravosodja, bi bilo potrebno ustanoviti specializirano in neodvisno sodišče, ki bi bilo v vsakem primeru sestavljeno tudi iz porotnikov laikov. S tem bi javnost dobila dodatno varovalko pred morebitnimi sodnimi zlorabami in dodaten nadzor nad delovanjem pravosodja, s čemer bi se okrepilo zaupanje v sodni sistem.

9. Veljalo bi sprejeti in uveljaviti spremembe Zakona o sodniški službi, Zakona o sodiščih ter določene procesne zakone, ki določajo stvarno in krajevno pristojnost prvostopenjskih sodišč (med drugim Zakon o pravdnem postopku), in končno uvesti sistem  Enovitega prvostopenjskega sodnika. Tako ne bi bilo več delitve na Okrajne in Okrožne sodnike, kar bi zagotovo prispevalo k večji učinkovitosti delovanja sodišč. Trenutno veljaven sistem namreč ustvarja cel kup nepotrebnih logističnih in birokratskih ovir. Med drugim takšen sistem na nekaterih sodiščih močno otežuje že samo nadomeščanje sodnikov v primerih njihove daljše odsotnosti.

Hkrati bi bilo seveda potrebno razmisliti o smiselnosti nadaljnjega obstoja okrajnih sodišč in o prenosu njihove stvarne pristojnosti na okrožna sodišča posameznih krajevno pristojnih organizacijskih enot, ki bi tako postala enovita sodišča prve stopnje. Sodniki iz okrajnih sodišč bi se seveda preselili na ta sodišča.

Za dvomilijonsko državo je 44 okrajnih sodišč po mojem mnenju odločno preveč. V redkih primerih, ko je na primer iz vidika odročnosti to potrebno, bi še vedno obstajali zunanji oddelki enovitih prvostopenjskih sodišč.

Predlagam, da se sami pozanimate koliko prvostopenjskih rednih sodišč ima na primer München s svojim milijonom in pol prebivalcev oziroma s šestimi milijoni prebivalcev metropolitanskega območja. Ali morda kar celotna Zvezna dežela Bavarska z dobrimi trinajstimi milijoni prebivalcev.

Predlog tudi z vidika opevane digitalizacije in že obstoječe tehnične opreme, ne bi smel predstavljati posebnih težav.

10. Plačilna disciplina. Ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine bi štel za obrazloženega le, če bi dolžnik hkrati z ugovorom, na primer kot sodni polog, položil tudi sorazmeren del zahtevanega zneska iz izdanega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V primeru pravnomočne sodne zmage upnika bi se polog vštel v skupno obveznost plačila dolžnika, v primeru upnikovega poraza, pa bi se založen znesek vrnil dolžniku pri čemer bi bil upnik dolžan poleg sodnih stroškov plačati še zakonske zamudne obresti od položenega zneska.

Plačilna disciplina je še posebej pomembna v časih, ko finančna in gospodarska kriza trka na vrata. Ta vedno najprej požre mala in srednja podjetja. Z obrazloženim ugovorom zoper sklep o izvršbi, razveljavitvijo le-tega in posledično pričetkom pravdnega postopka, se dolžnost plačila s strani dolžnika lahko zamakne tudi za več let.

11. Ustavno sodišče je dolžno vsak svoj sklep obrazložiti skladno s 3. odstavkom 26. člena, ki sicer povsem nedvoumno določa, da mora biti sklep o zavrnitvi pobude obrazložen. Obrazložitev, ki na primer obsega zgolj navedbo: »Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.« ni nikakršna obrazložitev.

Pobudniki namreč ustavnega sodišča ne prosijo, naj oceni ali nek zakon oziroma podzakonski predpis po njihovem mnenju v zadostni meri odpira pomembna ustavnopravna vprašanja, da bodo spis vsaj blagovolili pregledati, pač pa se na ustavno sodišče obrnejo s pobudo za presojo ustavnosti predpisa, ki je morda že prima facie ( na prvi pogled, očitno) protiustaven. Iz predstavljene »obrazložitve«, ki to ni, namreč ne izhaja niti to, ali je sodišče sploh vpogledalo v spis ter v vse priložene dokaze.

Takšne neobrazložitve so nedopustne in posebej nevarne z vidika pravne varnosti in zaupanja v sodstvo, oziroma konkretneje – v odločitve ustavnega sodišča. Potrebno se je zavedati, da je njegova funkcija v varovanju ustavnega reda ter temeljnih človekovih pravic in svoboščin tako fizičnih kot pravnih oseb. Tudi v primerih kadar oblastni organ bodisi s konkretnim ali abstraktnim pravnim aktom nedopustno in protipravno poseže vanje, posledično pa subjektom zaradi protiustavnega posega nastane občutna škoda. Pobudnikov torej zagotovo ne zanima, ali po mnenju ustavnega sodišča njihova pobuda odpira ali ne odpira pomembnih pravnih vprašanj, še posebej, če njihovo podjetje zaradi morebitnega protiustavnega akta propade.

S takšno “obrazložitvijo” se ustavno sodišče zgolj elegantno znebi morda malce neprijetne zadeve, ki bi lahko imela posledico tudi za državni proračun in jo pripiše k rešenim zadevam. Nedostojno ustavnega sodišča.

12. Povišanje plač sodnikov in tožilcev ter nagrade za delovno uspešnost. Plače sodnikov in tožilcev so absolutno prenizke in žaljive glede na delo, ki ga opravljajo in odgovornost, ki jo nosijo.

Zavedati se je namreč potrebno, da na primer za razliko od zdravnikov, sodniki in tožilci ne smejo imeti še popoldanskih s.p.-jev ali biti (so)lastniki d.o.o.-jev, pač pa so vezani izključno na delo, ki ga redno opravljajo in na plačilo za to delo.

Plače tožilcev in sodnikov, vključno s plačami strokovnih sodelavcev oziroma sodnikov začetnikov, ne smejo biti podcenjujoče do njihovega dela in statusa. Biti sodnik mora znova postati čast. Sodnikom mora javnost ponovno zaupati in jih spoštovati. Enako velja za tožilstvo. Ti dve veji bi morali biti najbolj spoštovani veji sodne oblasti. Tako je bilo v zahodnih državah vedno. No, naj se popravim. Tako je bilo v časih, ko so te države še predstavljale svetilnik svobode, demokracije, pravne varnosti in spoštovanja temeljnih človekovih pravic. Ko so torej še živele staro in edino normalnost.

Z višjimi, primernimi plačami tožilcev in sodnikov bi se zagotovo le-te tudi motiviralo k učinkovitejšemu delu, zmanjšali pa bi se tudi očitki morebitnih korupcijskih tveganj. V kombinaciji z drugimi ukrepi bi tudi ta ukrep pripomogel k vzpostavitvi potrebnih pogojev za povrnitev zaupanja v sodstvo ter za učinkovito, neodvisno in nepristransko delovanje sodišč.

*13. Prioritetno in nemudoma je potrebno sprožiti neodvisno preiskavo in revizijo dogajanj v času COVID-19 krize z namenom, da se ugotovi morebitna politična, kazenska in odškodninska odgovornost politike, vrha stroke, predstavnikov Zdravniške zbornice Slovenije, članov strokovnih skupin, NIJZ, JAZMP, posameznih zdravstvenih delavcev, dobaviteljev cepiv zoper COVID-19, dobaviteljev zaščitnih mask in drugega potrošnega materiala ter dobaviteljev testov za dokazovanje prisotnosti virusa.

Nekateri so v tem času namreč zgolj z izvajanjem testiranj zoper COVID-19 po kontejnerjih, v garažah in v prostorih, ki so se nahajali v 3. podaljšani gradbeni fazi, na račun državljanov zaslužili težko doumljive, vrtoglave zneske. Ugotoviti je potrebno na kakšen način se je ljudi cepilo, v kakšnih prostorih in na kakšen način so se izvajala testiranja, cepljenja in kdo vse jih je izvajal? So na primer testiranja izvajali le za to ustrezno usposobljeni kadri? So pacienti sploh imeli možnost podati informirano soglasje pred cepljenjem oziroma posegom v lastno telesno integriteto?

*14. Nemudoma je potrebno črtati bolezen COVID-19 iz liste, na kateri se nahajajo najhujše nalezljive bolezni. To lahko vlada stori z navadnim podzakonskim aktom (odlokom).

15. Ponovno je potrebno vzpostaviti suvereno diplomacijo in zastopanje interesov izključno Slovenije in slovenskih državljanov. Vse torej skladno s spoštovanjem 3. člena Ustave RS.

Iz tujine plačana NVO agentura, ki ima trenutno na široko odprta vrata vladnih pisarn, pisarn državnih uradov, pisarn, ki se nahajajo v Državnem zboru Republike Slovenije in drugih pisarn oblastnih organov, je namreč v posmeh določbi 3. člena ustave. NVO-ji s partikularnimi in večkrat izprijenimi agendami tujih elit ne predstavljajo interesov državljanov slovenije.

16. Vsi člani vlade, vključno z državnimi sekretarji in vsemi uradniki zaposlenimi na ministrstvih, vsi poslanci Državnega zbora in vsi predstavniki sodne veje oblasti, vključno z ustavnimi sodniki ter vsemi zaposlenimi v podpornih službah tega sodišča, so dolžni vsak stik s predstavniki NVO-jev nemudoma, najkasneje pa prvi naslednji delovni dan po izvedenem sestanku oziroma stiku, tak stik prijaviti Komisiji za preprečevanje korupcije. Ta je dolžna vse prijavljene stike redno beležiti in na pisno zahtevo državljana, temu v osmih dneh od dneva prejema zahteve sporočiti vse takšne stike posameznih predstavnikov naštetih vej oblasti, vključno z navedbo NVO-jev oziroma njegovih predstavnikov, ki so bili prisotni na teh sestankih, z navedbo razloga za stik in kratkim povzetkom sestanka. Prosilcem je komisija dolžna v postavljenem roku odgovoriti o vseh tovrstnih stikih od datuma, ki je naveden v zahtevi, do vključno dneva prejema zahteve.

17. Vsak NVO, katerega predstavniki na kakršenkoli način vplivajo/skušajo vplivati ali sodelujejo s političnimi strankami, ki imajo svoje predstavnike v Državnem zboru ali v Vladi RS v širšem pomenu (vključujoč državne sekretarje, vodje organov v sestavi ali državnih uradov ter vodje drugih državnih služb oziroma agencij) in/ali skušajo preko predlogov zakonov ali podzakonskih aktov oblikovati politično ter družbeno življenje v državi ter kakorkoli vplivati na odnose Republike Slovenije z mednarodnimi organizacijami, se predhodno finančno preveri.

V kolikor se ugotovi, da takšen NVO vire financiranja pridobiva iz tujine, se temu NVO-ju in njihovim predstavnikom pod kazensko in civilno odgovornostjo prepove vsakršen kontakt oziroma vsakršno delovanje in sodelovanje z vsemi organi odločanja oziroma z nosilci vseh treh vej oblasti v Republiki Sloveniji in z vsemi državnimi uradniki.

Sklop preverbe financiranja mora zajeti tudi vse s konkretnim NVO-jem povezane organizacije, podjetja, društva, inštitute, zavode in druga združenja. V kolikor se ugotovi, da sredstva za delovanje NVO večinsko izvirajo, oziroma se preko drugih organizacij ali posameznikov kanalizirajo iz tujine, se je dolžan takšen NVO (do)registrirati kot društvo ali zavod…, in sicer z obveznim pripisom, ki sledi imenu takšne organizacije in se glasi: “financiran iz tujine”. 

18. Krepitev gospodarske diplomacije in iskanje novih trgov. Dejstvo je, da smo priča tektonskim geopolitičnim in gospodarskim premikom. Slovenija mora to spoznati in pravočasno poiskati nove trge za poslovanje, ki ji bodo nudili priložnost za gospodarsko rast in razvoj. V tem smislu je potrebno okrepiti gospodarsko diplomacijo in slovenskim podjetjem omogočiti, da razširijo svojo prisotnost na novih trgih ter na ta način povečajo obseg svojega izvoza. Če namreč podjetje razširi svojo prisotnost še na druge trge, posledično širi tudi svojo prodajno mrežo. Z rastjo poslovanja in povečanjem izvoza se hkrati poveča tudi povpraševanje po delovni sili. Zviša se torej tudi stopnja zaposlenosti. Pri tem je potrebno spodbujati konkurenčnost, diversifikacijo in razvoj inovativnih podjetij ter plasiranje končnih izdelkov (tudi) na nove trge in ne zgolj surovin ali polizdelkov.

Vstop na nove trge oziroma vzpostavitev novih gospodarskih zvez lahko Sloveniji omogoči tudi izmenjavo izkušenj in znanj na drugih področjih, hkrati pa se lahko vzpostavijo še nova geopolitična zavezništva med državami.

Javni dolg sicer res predstavlja oviro za suverenost. Po podatkih Statističnega urada (SURS) naj bi javni dolg Slovenije predstavljal približno 80 % BDP-ja. Takojšnje poplačilo javnofinančnega dolga je nemogoče. To bi namreč zahtevalo ogromno dodatnih ukrepov, katerih podjetja in ljudje enostavno ne bi bili sposobni zdržati in preživeti.

Sicer obstaja več načinov za postopno zmanjšanje dolga, kot na primer že omenjena gospodarska rast, preko katere bi lahko s povečanim BDP-jem, delež presežka namenili vsaj za delno poplačilo dolga. Pričakovanje gospodarske rasti v trenutnih okoliščinah svetovnega gospodarstva, upoštevajoč vse bolj ubogo stanje izčrpane in bizarne Evropske unije, v okviru te pa tudi naših standardnih in največjih trgovinskih partneric, pa je utopično.

Obrniti se je torej potrebno na nove trge in pričeti poslovati z drugimi potencialnimi trgovinskimi partnerji.  Tudi pri tem s kom in na kakšen način smemo poslovati, nas sicer za vrat močno stiska Evropska unija. A pot se vedno najde. Reči je potrebno le “NE!, Dovolj je!”. “Hočete nov kredit za financiranje starega? “NE, hvala!”

Hkrati morda ne bi bilo napak zgolj vljudno vrniti kakšno vprašanje. Na primer: “Morda vi želite, da prenehamo odplačevati javni dolg? Ali ponovno na primer, “Nam morda nameravate kdaj vrniti denar za vsa neporabljena in sedaj že uničena cepiva zoper COVID-19?”

Predsednica Evrospke komisije, ki kljub odločbi še vedno ne želi razkriti pogovorov s predsednikom uprave Pfizer, ter njen komisariat sta namreč v neizmerni skrbi za zdravje državljanov Evropske unije, ki sicer šteje 447 milijonov duš, oziroma 360 milijonov polnoletnih državljanov naročila, mi pa seveda plačali kar 4.6 milijarde odmerkov cepiv. Je komentar potreben?

Kar se tiče prvega vprašanja, pa le naslednje. V kolikor bi država članica EU dejansko prenehala z odplačevanjem svojega javnega dolga, bi lahko to sprožilo verižno reakcijo, kar pa ima lahko resne posledice ne zgolj za državo članico, pač pa kar za celotno Evropsko unijo in za evro kot valuto, s tem pa tudi za celoten evropski bančni sistem. A nenasitnim bruseljskim birokratom in Evropski centralni banki je potrebno končno in jasno dopovedati, da četudi majhni, se izsiljevati pač ne bomo več pustili. Že tako so vse evropske države zadolžene, v marsikateri večji državi s tem pa tudi mnogo večjem in za obstoj EU in EMU pomembnejšem gospodarstvu, je močno prisoten Evroskepticizem. In tega se birokrati in ECB še kako dobro zavedajo.

Zato lahko Slovenija le kot enakovredni partner skupaj poskusi najti rešitev na podlagi usklajevanja.

19. Pozornost bi bilo potrebno nameniti tudi zniževanju stroškov države. Pri tem mislim na zmanjšanje javne porabe. Popolna prekinitev zaposlovanja v državnih organih in javnih agencijah na podlagi političnih privilegijev ter hkratno upokojevanje tistih, ki za to izpolnijo pogoje. Smiselno bi bilo ukiniti tudi državno financiranje določenih utopičnih projektov, ki so v resnici le sami sebi namen in nimajo nikakršne realne podlage, kaj šele dodane vrednosti za družbo in državo.

20. Nujno je potrebno zaščititi in državljanom ponovno in v celoti zagotoviti spoštovanje 39. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.

Na območju Republike Slovenije ni prostora za nikakršno cenzuro, ali za koordinatorje digitalnih storitev, katerih delo bo med drugim paziti na to, da se ne objavljajo s strani bruseljskih birokratov neželene novice oziroma prispevki.

Kot mi je znano, trenutno v Sloveniji ni razglašeno nikakršno vojno in izredno stanje. Le v takšnem stanju bi bilo z ustavnopravnega vidika, skladno s 16. členom Ustave RS, dopuščeno zgolj začasno in sorazmerno dejanskemu stanju omejiti to pravico.

Tega bi se seveda morala zavedati tudi podjetja, ki poslujejo na območju Republike Slovenije, vključno s ponudniki socialnih omrežij.

Kaj menite, kakšen odgovor bi prejel s strani Ustavnega sodišča, če bi se nanj obrnil na primer s pobudo za oceno ustavnosti akta, na podlagi katerega so operaterji izklopili nekatere ruske medije, do katerih so imeli naročniki še pred dobrim letom neoviran dostop?

Bi ustavno sodišče sledilo ustavi? Bi si upalo odločiti? Sam menim, da v tej sestavi ne. Najverjetneje bi prejel odgovor tipa: »Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.« 

21. Zavedati se moramo, da smo kljub javnemu dolgu suverena država in, da nam nihče ne sme diktirati politike, ki bi nasprotovala naši ustavni in državni ureditvi. V celoti in dosledno je torej potrebno spoštovati 3. in 3a člen ustave RS tako na nivoju Evropske unije, kot v dogovarjanju z raznimi agencijmi drugih mednarodnih organizacij.

Pravočasno je potrebno zavrniti vsakršen zavezujoč mednarodni akt, ki bi bil v nasprotju z ustavo. Slovenija je namreč država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe. V njej je nosilec oblasti ljudstvo, kateremu Ustava RS zagotovlja temeljne človekove pravice in svoboščine ter hkrati predvideva v katerih izrednih okoliščinah in pod katerimi pogoji se lahko posamezne človekove pravice zgolj začasno in sorazmerno dejanskemu stanju, omeji.

Ustava nadalje le izjemoma dopušča prenos izvrševanja dela suverenih pravic na mednarodne organizacije. Pogoj za veljavnost prenosa izvrševanja dela suverenosti je, da morajo te organizacije temeljiti na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države.

V kolikor se ugotovi, da je v okviru katerekoli mednarodne organizacije v pripravi zavezujoč akt, ki bi v kakršnihkoli okoliščinah omejeval ali celo teptal s slovensko Ustavo zagotovljene človekove pravice in svoboščine ali njeno državno ureditev, se od državnika pričakuje, da na to pomembno dejstvo državljane brez političnega zavajanja, pravočasno in celovito opozori ter pravočasno in odločno ukrepa.

Očitno protiustavnega zavezujočega mednarodnega akta Državni zbor ne sme ratificirati. Skladno z drugim odstavkom 160. člena Ustave RS, je ustavno sodišče na predlog predsednika republike, vlade ali tretjine poslancev državnega zbora, v postopku ratifikacije mednarodne pogodbe dolžno izraziti mnenje o njeni skladnosti z ustavo. Državni zbor je vezan na to mnenje.

V kolikor pa bi takšen akt skušal vstopiti v slovenski pravni red neposredno, na primer preko zavezujoče uredbe Evropske unije, je na mestu ugotovitev, da ta organizacija več ne temelji na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, demokracije in načel pravne države. Izvajanje takšne uredbe na območju Republike Slovenije bi bilo potrebno nemudoma zamrzniti in na ustavno sodišče nasloviti vprašanje, ali je uredba oziroma del nje sploh skladna z Ustavo RS. Ustavno sodišče je dolžno o tem odločiti. Če ni, se morajo protiustavne določbe uredbe šteti za neveljavne.

V tem primeru obrazložitev »Po oceni Ustavnega sodišča pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.« zagotovo ne bi zadostovala. 

Slovenija mora torej nastopiti odločno in suvereno. Uporabiti mora vse mehanizme, namenjene zaščiti ustavnosti. V okviru tega lahko med drugim sproži ustrezen postopek na ravni Evropske unije – Presojo pred Sodiščem EU v Luxembourgu (verjetno si lahko predstavljate kolikšna je v tem primeru možnost za uspeh), ne nazadnje pa lahko uporabi tudi 50. člen Lizbonske pogodbe in prične s postopkom izstopa iz Evropske unije.

V primeru torej, da katerakoli mednarodna pogodba ni skladna z ustavo, velja načelo, da ima ustava prednost pred mednarodnimi pogodbami. V primeru navzkrižja mednarodne pogodbe z ustavo, se mora upoštevati ustava in ne mednarodna pogodba. 

Namesto zaključka…

Iz politične stranke, ki dejansko združuje svobodno misleče ljudi, lahko naredimo politično silo, ki bo imela pomemben vpliv na nadaljnji razvoj dogodkov v naši domovini. Nisem naiven. Ne bo lahko, je pa še kako pomembno in vredno poskusiti.

Nastopil je čas, da državljani stopimo skupaj in odločno zapolnimo politični vakuum, ki je nastal zaradi nespoštovanja naših temeljnih človekovih pravic s strani etabliranih političnih strank. Vse to pa le zaradi njihovega brezpogojnega in poenotenega udinjanja zahtevam tujih elit, ki se še kar nadaljuje…

Zato, res je:

RESNI.CA