STANJE V GLASBENEM ŠOLSTVU

Glasbeno izobraževanje in glasba sama, sta izrednega pomena. Tako iz vidika razvoja otroka, kot tudi iz družbenega vidika, saj na festivale in koncerte vabi milijone ljudi.

Kljub temu, da so bili klasična glasba in glasbeniki skozi zgodovino izjemno cenjeni, danes temu ni več tako. V Združenem kraljestvu se bližajo popolnemu zatonu glasbene izobrazbe. Glede na podatke ASCL (The Association of School and College Leaders), petina javnih šol ne ponuja več glasbene vzgoje. Od preostalih šol, ki še vedno ponujajo glasbeno vzgojo pa jih zgolj 11% ponuja ta predmet, a izven uradnega kurikuluma. Glede na to, da v Angliji glasbena industrija v proračun letno prispeva 4.4 milijarde, je vse skupaj tudi iz ekonomskega vidika nerazumljivo. Podobno se dogaja tudi v Ameriki in marsikje po svetu. Razlog za to je generalni propad celotnega javnega šolstva, kateri je popolnoma izgubil pedagoški kompas.

Šole vodijo administratorji in birokrati, ki učitelje silijo v pasivnost, učno snov pa pišejo levičarski aktivisti, ki otrokom neposredno ali posredno vsiljujejo LGBT ideologijo, ”woke” ideologijo in učbenike, ki otrok ne naučijo praktično ničesar.

Ampak kot učitelj klavirja, želim danes pisati o glasbenem izobraževanju. Kot sem že omenil, je glasbena vzgoja izjemnega pomena in marsikdo se tega ne zaveda. Starši se ne zavedajo kako lahko učenje inštrumenta pripomore k otrokovemu razvoju in uspešnosti. Ogromno znanstvenih študij, objavljenih tudi na spletu, neizpodbitno dokazuje, da ima glasbeno izobraževanje izjemen vpliv na razvoj govornih, slušnih in koordinacijskih sposobnosti. Prav tako se razvija zmožnost racionalnega razmišljanja, logike, čustvene stabilnosti, širitve domišljije in drugo. Profesionalni glasbenik klasične smeri, prične svojo glasbeno pot pri petih letih. Skozi osnovno izobraževanje se udeležuje nešteto nastopov v različnih mestih in državah, tekmuje na tekmovanjih, doma vsakodnevno vadi, ob tem pa obiskuje še osnovno šolo. Po sprejemu na srednjo glasbeno šolo pa zadeve postanejo prekleto težje. V primežu pubertete mora ohranjati disciplino, voljo in željo, katero je pridobil v nižji glasbeni šoli. Pojavi se huda konkurenca, na sprejemnih izpitih za Akademijo pa mora biti boljši od 200-300 kandidatov (tako je vsaj v tujini), saj je prosto le eno vpisno mesto. Tako iz leta v leto postaja čedalje težje, dokler po 23-ih letih garanja ne opravi magistrskega izpita in prvič lažje zadiha.

Nekateri se vržejo v ansambelske vode, ustanovijo trio, duo ali kaj drugega. Nekaterim se uspe uveljaviti in služiti kruh s solističnim koncertiranjem (manj kot 1%), ostali pa z navdušenjem odkorakamo v pedagoške vrste. Znanje katerega smo pridobili poka po šivih in ga hitimo podati mladim željnim umom. Ko bi nam vsaj nekdo povedal, da nas čaka tako hud ”reality check”, da če bi zanj vedeli, bi se takoj odločili za drug poklic.

Pomembna stvar, ki jo morate vedeti je, da so v Sloveniji služba na glasbeni šoli/Akademiji/srednji glasbeni šoli, koncertiranje na kakšnem festivalu ali prireditvi, snemanje na radiu in druge dejavnosti, katere bi glasbenik moral opravljati glede na njegovo sposobnost, zagotovljene le tistim, ki imajo takšne ali drugačne ”veze”. Nobena od teh stvari ni pogojena s sposobnostjo, pridnostjo in izobrazbo. Vse je pogojeno le s tem koga lahko pokličeš, da ti ”zrihta šiht”. Morda so kakšne izjeme na privatnih glasbenih šolah in morda celo na kakšni javni, ampak z gotovostjo lahko trdim, da v kolikor ne poznaš ravnatelja ali pa nekoga, ki pozna ravnatelja, službe ne boš dobil. Vem, kaj boste rekli: ”Pa saj to se povsod dogaja, tudi sam ne morem dobiti službe, ker so vsi že zmenjeni.”

Absolutno imate prav ampak morate razumeti, da na primer ekonomist lahko opravlja delo na veliko različnih mestih. Poklic ”inštrumentalista” pa je tako specifičen, da je edina služba, ki jo lahko opravljamo, učenje na glasbeni šoli. Verjemite, z igranjem na porokah v triu se ne moremo preživljati. Če pa si mislite, da naj potem opravljamo nekaj drugega po 23-ih letih truda, prenehajte brati ta članek. Sedaj razumemo, da obstaja tesno povezana in prepletena mreža. Možnost, da se nekdo, ki je sposoben ampak ni del te mreže, prerine do mesta učitelja na srednji šoli ali Akademiji, je manjša od 0%.

Način delovanja glasbene šole katerega bom v nadaljevanju opisal, se nanaša dotično na slovensko glasbeno šolo ampak bosta tako šola, kot tudi moje ime ostala anonimna.

Učim že pet let, imam 18 učencev in 4 ur tedenske obveze korepeticij. Korepetiram tekmovalce različnih inštrumentov na mednarodnih tekmovanjih in raznih festivalih, vodim svojo inštrumentalno zasedbo izven glasbene šole in vadim lasten program. Ko sem prišel na šolo, sem bil najprej šokiran, da sem eden redkih, ki ima zahtevano izobrazbo za to delovno mesto – magisterij. Velika večina ima dokončano samo srednjo stopnjo ali pa Akademijo. Plača je enaka kot pri ostalih, to pa zaradi sistemizacije poklicev, ki je izenačila tiste s srednjo stopnjo in tiste z magisterijem za isto delovno mesto. Postopoma so se začele dogajati stvari, ki mi nikakor niso bile razumljive: V predalu so se začele pojavljati note različnih učiteljev za korepeticije, katere mi niso bile dodeljene. Ko sem se pozanimal zakaj moram jaz korepetirati še učence, ki so dodeljeni drugim učiteljem, je bil odgovor ravnateljice: ”Drugi ne znajo tega zaigrati in smo se odločili, da boš kar ti spremljal.’‘ Delo sprejmem, plača ostane ista.

Kako nekdo, ki uči klavir in bi moral biti za to izobražen ne zna/noče vaditi skladb za korepetiranje in še vedno ”kasira” plačo za to, mi ni jasno.

Konference so izjemno skope in kratke. Prve besede ravnateljice so vedno: ”Dajmo hitro, da bo čimprej konec.’‘ Ne pogovarjamo se o težavnih učencih, o dodatnih projektih katerih bi se lahko lotili, o problemih notnega gradiva, niti o promociji šole. Na hitro preletimo zapisnik in je konec.

Na začetku sem na konferencah še podajal predloge in poskusil odpreti določene teme ampak nikogar ni zanimalo, zato sem utihnil. Sodelavci se tudi ne udeležujejo službeno obveznih sestankov.

Inštrumenti (tukaj je govora predvsem o klavirjih), so v katastrofalnem stanju – neuglašeni, marsikatera tipka ne dela, ni ustreznih stolov ali sistema prezračevanja. Vedno je odgovor: ”Nimamo denarja za to.” Koncerti so organizirani suhoparno v slabih dvoranah, niti pomete se ne pred nastopi, tudi klavirja se ne obriše. Vsak nastop je živčna vojna, kar mi še danes ne gre v glavo. Učitelji se spotikajo, potijo in paničarijo na generalki in posledično so tudi otroci nervozni.

Ne vem zakaj, do danes ne razumem tegob odraslega profesionalnega človeka, ki ima tako hude organizacijske težave. Otrok ne znajo umiriti, ko čakajo v zaodrju, bulijo v telefone, namesto da bi otroke postrojili v vrsto in jih umirili. Včasih samo sedim in opazujem kaj za vraga se dogaja. Sestankov klavirskega aktiva praktično ni. Morda se najdeta učiteljica ali dve za kakršnokoli sodelovanje, to je pa tudi vse.

Če se vrnemo h korepeticijam. Da boste razumeli problem, morate vedeti, da korepeticije za 8. razred ali pa tekmovanje niso lahke. Da skladbo dobro zvadimo, da smo 100% prepričani v note, da lahko poslušamo učenca in ga v pravem pomenu besede korepetiramo, potrebujemo vsaj 3 tedne 2-urne vaje na dan (za nekatere skladbe še več, če imajo preko 20 strani). In ne pozabite, da imamo tudi po več deset skladb naenkrat za korepeticije poleg takšnih skladb.

Sedaj, ko to veste boste razumeli problem, ko nam učitelji vržejo note v predal en teden pred tekmovanjem ali pred prvo vajo. Kaj reče na to ravnateljica? – ”Ja kaj pa naj jim rečem?’‘ Pred tekmovanji sam delam z učenci, brez njihovega učitelja. Sami se dobimo na vajah ob sobotah za 2 uri in delamo, se pripravljamo. Učitelja briga, ne da se mu. In takšna neodgovornost do učenca in mene, je katastrofalna. Nobene mentalne priprave ni.

Učenec me je en teden pred tekmovanjem vprašal kam naj gleda, ko igra in da se včasih sploh ne zaveda da igra, potem se pa kar naenkrat strezne in se zave, da je na odru in se seveda zmoti. Bil sem v šoku. Nemudoma so me misli ponesle v preteklost, ko so se takšni izpadi koncentracije dogajali tudi meni in jih je moja učiteljica ignorirala. Oblila me je nenadna žalost, ko sem pomislil na vso to malomarnost in igranje s talenti mladih glasbenikov, katerih perspektivno prihodnost takšni učitelji poteptajo ravno s takšno ignoranco. In ko vadimo ob sobotah – bodisi s korepeticijami, bodisi z lastnimi učenci – je opomba ravnateljice: ”Ne učiti ob vikendih, ker potem luč gori cel dan.”. Ob takšnih maloumnih in sramotnih izjavah, učitelja mine volja do življenja. Ker, verjamete ali ne, nam to delo pomeni ogromno in delovati v kolektivu, kjer 90% zaposlenim ni mar, je izjemno težko. Skoraj vsakič, ko stopim v zbornico, srečam naveličane učitelje, ki govorijo samo: ”Joj, komaj čakam da grem domov.”. Hodijo po šoli kot zombiji….in se vprašam: ”Ali bom to jaz čez 5 let? Bom jaz postal beden, nesposoben in naveličan učitelj, ki niti Marko Skače ne bo več znal zaigrati na klavir?”.

Naslednji sklop problemov so učenci, učno gradivo in starši. Tako kot v osnovni šoli, imamo tudi učitelji inštrumenta učni načrt, katerega naj bi se vsaj okvirno držali. Sedaj vam povem, da lahko učni načrt okvirno izpeljemo s približno 10% učencev – vsi ostali ne dosegajo niti minimalnih standardov. Si rečete, da je to odvisno od učitelja? Do neke mere, seveda. Če bo učitelj samo sedel za katedrom in igral igrice na telefonu, ne bo učenec nič znal – ampak to so skrajni primeri.

Dejstvo je, da učenci ne zmorejo dosegati standardov, ki so zapisani. Notno gradivo katerega imamo, je postalo skorajda neuporabno. Etude, namenjene 2. razredom, igrajo učenci v 7. in 8. razredu. Koordinacija učencev je izjemno oslabljena – nekateri ne zmorejo niti dvigniti skrčenih prstov ali jih celo upogniti. Nekateri ne razumejo preprostih navodil, kot je ”zaigraj prvi takt druge vrstice”. Zmedeno gleda v note in skuša procesirati kaj sem ravnokar rekel – ne najde prvega takta v drugi vrstici. Ne znajo narediti povezave med glasbeno teorijo in poukom inštrumenta. Pri uri klavirja porabim polovico časa, da jih učim teorijo, ker brez tega ne moreva igrati. Pouk teorije močno zaostaja za poukom inštrumenta in zaradi tega pri uri inštrumenta velikokrat naredimo zelo malo, saj se ukvarjamo z osnovnimi pojmi. Otroci ne vadijo. Pridejo na uro, skupaj vadiva, nato je naslednjič zopet isto. Ne moremo prisiliti vašega otroka, da vadi. To seveda ne pomeni, da otrok ne navdušujemo, da jih ne spodbujamo in nagrajujemo. Seveda gredo te stvari z roko v roki z delom, ki ga otrok opravi doma – na to pa učitelji žal nimamo vpliva.

S takšnimi otroci je nemogoče delati, saj se starši ne zanimajo za glasbeni pouk in dojemajo glasbeno šolo kot neke vrste popoldansko varstvo. S takšnimi otroci lahko pri pouku plešemo, se šemimo v klovna, prikazujemo note na mavričnem hologramu, pa se ne bodo nič naučili. Zato zavračam očitke, da če je učitelj sposoben, bo motiviral vsakega učenca. Mene, kot sramotno slabega učenca matematike, ni mogel noben učitelj motivirati. Lahko bi sama Božja roka segla iz nebes pa me matematika še vedno ne bi zanimala in se je ne bi želel učiti. Ne delajte si utvar, da smo učitelji usposobljeni psihologi, ki lahko iz vaših otrok naredimo čudeže – to lahko v največji meri naredite vi, sami. Mi smo tam, da jim podajamo znanje, pomagamo in usmerjamo. Starši tudi mislijo, da se imajo pravico vtikati v učni načrt. Dobivam sporočila staršev kjer pišejo zahteve, kaj naj njihov otrok igra. V življenju si ne bi česa takega dovolil. Sprašujejo me zakaj mora znati lestvice, zakaj akorde. ”Kdaj bo igrala pesem ”Perfect” od Ed Sheerana?” – v svojem prostem času in nič drugače.

Prosim razumite, da je glasbena šola resna šola in ne popoldansko varstvo, kjer smo učitelji zgolj orodja, da zabavamo vaše otroke. S pravilnim delom, disciplino in strokovnostjo, bodo vaši otroci znali poleg ”Perfect” zaigrati Haydnovo Sonato ali pa Chopinov Nocturno. Vaš otrok bo navajen discipline in rutine, razvil pa bo tudi mnogo drugih prvin.

Sam sem se v Sloveniji šolal na nižji in srednji stopnji, nato pa sem po katastrofalnem stanju na naši Akademiji odšel v tujino. Zakaj? Vam povem, da na Akademiji ni bilo vadnic za pianiste? Da je nekoč ena profesorica opravila veliko potrebo pred učilnico druge profesorice v luči nekega spora? Da se je delno sesul strop na glave študentov? Da so koncerte z orkestri dobivali študenti, ki na avdiciji niso skoraj nič zaigrali, ker so bili učenci določenih profesorjev? Da so študente, ki so se želeli izobraževati v tujini, zatrli in ”odpisali”? Da so imeli študenti nastope v učilnici, kjer so na oder stopali preko kablov projektorja? Še bi lahko našteval… Si lahko predstavljamo zakaj gredo perspektivni glasbeniki študirati v tujino? Lahko. Kaj pa se zgodi, ko se želijo ti po študiju vrniti nazaj v domovino in podati pridobljeno znanje? Zavržejo in ignorirajo jih kot kup smeti – osovraženi so. ”Kako si drzneš prositi za službo tukaj, najdi si jo v tujini, saj si šel tja študirati!”

Hudo zaboli, ko vidiš bivšega prvega violinista berlinskih filharmonikov učiti na glasbeni šoli v skritih kotičkih Slovenije, na Akademiji pa uči mlada neizkušena glasbenica samo zato, ker je ”mamica zrihtala”. Na Akademiji prideš do mesta docenta tako, da plačaš nekaj tisoč evrov in nato morda učiš enega učenca na leto, za to pa dobiš približno 100 evrov plačila. Nobene avdicije, z ničemer se ne rabiš dokazati – enostavno, samo plačati je potrebno.

Poleg groznega stanja na šolah, se je v zadnjih letih pojavilo ogromno privatnih glasbenih šol in ne govorimo o pravih zasebnih glasbenih šolah, kot sta npr. Willems ali Tartini. Govorimo o šolah, kjer učijo inštrumente ljudje, ki sploh niso glasbeniki! Ko sem malce brskal ter bral opise kolektiva, sem bil šokiran: ‘’Po izobrazbi pravnica”, ”Po izobrazbi svetovalec’‘, ipd. – grozljivo.

Poleg takšnih ”glasbenih šol’’ pa so začeli učitelji, ki so redno zaposleni v javnih glasbenih šolah, odpirati svoje privatne šole. Če malo pobrskaš ugotoviš, da so posamezniki zaposleni tudi na štirih različnih lokacijah. Kako je to mogoče? Edini način, da se učitelju to izide je, da ima na vsaki lokaciji le dva do tri učence. In v končni fazi to niti ne bi bil problem, če ne bi pogledali širše slike.

Vprašajmo se koliko delovnih mest zasedajo takšni posamezniki? Kako lahko zares kvalitetno opravljajo svoje delo? Kakšne so koristi za učence? Šole zaposlujejo tudi tuje profesorje (predvsem iz Srbije, Ukrajine in Rusije), ki že učijo v svojih domovinah, k nam pa pridejo poučevati enkrat na teden ali mesec. Razložite mi kaj imajo učenci/študenti od tega? Nenazadnje, kaj ima šola od tega? V Angliji smo imeli takšnega profesorja, ki ga nikoli ni bilo na šoli. Ko je dekanu dvignilo pokrov, je ”letel, da se je kadilo”, ne glede na njegovo eminentno ime.

Učenci potrebujejo stabilnost, predanost in kvalitetnega pedagoga, ne finega priimka – to velja tudi pri drugih poklicih. Država bi morala najprej iskati med svojimi in verjemite, veliko sposobnih nas je. Služb ne dobimo tudi zaradi novo sprejetega ZUJF-a, ki onemogoča delodajalcem, da upokojijo profesorje, ki so izpolnili tako starost (leta), kot tudi delovno dobo.

Ko smo nastopali na eni izmed šol, sem govoril z neko starejšo gospo, za katero sem mislil, da je babica nastopajočega učenca. Tekom pogovora pa sem ugotovil, da je profesorica klavirja na tamkajšnji šoli. Spomnim se, da so se moje oči takoj uperile v njene roke – njeni prsti so bili popolnoma zviti – v krču, torej artritični. Spraševal sem se: ”Kako lahko nekdo z artritičnimi prsti igra in poučuje klavir?”. Na koncu sem izvedel, da ima gospa 75 let in več ne more korepetirati – zaradi omenjenih težav – plačo za to pa še vedno prejema. Delodajalec je nima pravice upokojiti, ker vedno ”prestane” zdravniški pregled. In če si mislite, da je to osamljeni primer, pomislite še enkrat. Mladi glasbeniki tako čakamo, da se starejši profesorji upokojijo – beri: umrejo. Namreč poznam primer, ko je profesorica učila do dveh mesecev pred smrtjo, ki ni bila nepričakovana in brez predhodnih zdravstvenih težav.

Zaključna misel je, da javno glasbeno šolstvo propada z nadsvetlobno hitrostjo. Prav nič drugače ni z osnovnim šolstvom. Način poučevanja je skrenil s poti nekega zdravega razuma. Otroci lahko počnejo kar želijo, obnašajo se nespoštljivo in so za to celo nagrajeni (beri: nekaznovani). Učitelji so bodisi obupali in delajo po liniji najmanjšega napora, se borijo proti sistemu in posledično ne napredujejo ali pa so v celoti opustili učiteljski poklic. Mladi glasbeniki se zaposlujejo v trgovinah z oblekami, opravljajo celo varnostna dela.

Klasična glasba je izgubila ves svoj čar, svoj pomen in vpliv. Na žalost sem trdno prepričan, da se stvari ne bodo premaknile v boljšo smer, saj si ne predstavljam obsežnosti reforme, ki bi bila potrebna, da bi stvari začele teči v pravo smer.

Edini nasvet, ki vam ga lahko podam je: otroke vzemite iz javnih šol, zaščitite jih pred LGBT in ”WOKE” ideologijo. Naj se ukvarjajo z glasbo, zgodovino, umetnostjo, naj jim te stvari nekaj pomenijo. Vrnimo se k tradiciji.

Pianist