Svoboda izražanja ali boj za propagando in cenzuro?

Civilnodružbene organizacije so na ustavno sodišče v zadevi U-I-479/22, v svojstvu Amicus curiae ( * tisti, ki nudi pomoč sodišču s posredovanjem informacij ali nasvetov v zvezi s pravnimi ali dejanskimi vprašanji) vložile dokument, s katerega vsebino naj bi dokazovale nevzrdžno politizacijo in predvsem protipravnost trenutnega upravljanja ter delovanja RTV Slovenija.

V tem zapisu se v sicer razgreto “levo-desno” dnevnopolitično debato glede spornih določb zakona ne bomo posebej spuščali, ker to ni namen tega zapisa, kot tudi ne nadaljnje razdvajanje naroda na “leve” in “desne”.

Kljub navedenem pa lahko izrazimo mnenje, da se z zakonom kot splošnim aktom, s katerega uveljavitvijo bi se dobesedno čez noč in brez možnosti učinkovitega pravnega sredstva ukinilo organe zavoda, v resnih pravnih državah, ki spoštujejo svojo ustavo, ne rešuje problematike (de)politizacije javne RTV. V tem pogledu bi poleg 39. člena, opozorili še najmanj na določbi 2. in 25. člena ustave.

A vrnimo se k dokumentu.

Dokument z naslovom “Amicus curiae o pravnih in dejanskih vidikih presoje ustavnosti ZRTVS-1B v zadevi U-I-479/22″, so na ustavno sodišče vložili Društvo novinarjev Slovenije, Zavod Mirovni inštitut Ljubljana, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja ter Zavod za kulturo raznolikosti Open.

Kot je razvidno iz vsebine dokumenta, vlagatelje skrbi predvsem organizacijska in programska neodvisnost, zavzemajo se za depolitizacijo ter stabilno delovanje in razvoj RTV Slovenija, vse z namenom, da se zagotovi uresničevanje pravice do obveščenosti javnosti.

Pa je to res?

Zavzemanje za delovanje skladno z 39. členom ustave RS?

Vsebina dokumenta se začne z na piedestal postavljeno pravico do svobode izražanja (39. člen URS), za katero se seveda zavzemamo vsi svobodomiselni ljudje. Najmanj nenavadno pa je, da vlagatelje, kot je razvidno iz nadaljevanja, ta ista pravica začne presneto motiti. Posebej na mestih, kjer mnenja in prepričanja odstopajo od njihovih in na mestih, ko je po njihovem mnenju še vedno potrebno ohranjati cenzuro. V teh primerih pravica do svobode izražanja kar naenkrat več ni zaželena.

Vlagatelje poleg prenosov raznih množičnih shodov, okroglih miz o svobodi medijev, vsebina določenih informativnih oddaj, moti celo izbira gostov nekaterih oddaj javne RTV in podobno.

Navduševanje nad spoštovanjem 39. člena ustave RS jih tako povsem mine v primerih, ko karkoli odstopa od njihovih stališč oziroma od stališč njihovih financerjev. Ta ustavna določba namreč zanje postane povsem obstranska, nebodigatreba zadeva takoj, ko agresivno vsiljevanje točno določene ideologije dobi zavoro, oziroma takoj, ko dobi prostor v nacionalnem mediju tudi malce bolj tradicionalen pogled na aktualna družbena dogajanja.

Tako jih je med drugim zmotila oddaja Arena z dne 06.03.2023. Amicus curiae se je na tem mestu zapisalo, da so: ” Eva Irgl, Valentina Plaskan in Helena Blagne ženske, ki niso v ničemer povezane z bojem za pravice žensk niti do tega boja nimajo odnosa. Opredeljevanje do feminizma izraža izrazito predmoderno razumevanje enakosti spolov. Oddaja, ki je v funkciji retradicionalizacije slovenske družbe, antifeminizma in seksizma.” (*str.58)

Očitno za drugačne poglede na družbena dogajanja, torej tiste, ki odstopajo od njihovih, po mnenju Amicus Curiae na RTV SLOVENIJA ni prostora.

Škoda. S takšnim izključujočim načinom zapisa do drugačnih mnenj, sklicevanje na depolitizacijo, svobodo izražanja ter svobodo medijev že z vidika nepristranskosti v celoti izgubi vsakršno pravno in dejansko relevantnost.  Različna mnenja in kresanje le-teh v javnih debatah so namreč v demokratičnih ureditvah nujna. Nihče nima pravice drugega utišati, mu odvzeti pravico do izraženega mnenja, razen v točno določenih in zakonsko močno omejenih primerih.

Od kod torej pravica, da Amicus curiae odloča o tem kdo ima in kdo nima odnosa do razumevanja problematike pravic žensk in kdo je relevanten sogovornik oziroma sogovornica ter kdo ni? Te pravice seveda nimajo. Morda so si to pravico ob vsej finančni podpori, ki jo prejmejo za izvajanje ideološke propagande in cenzure (tudi iz tujine), nevladne organizacije povsem nekritično uzurpirale?

*Primer financiranja Mirovnega inštituta in  Zavoda Open :

Enostavno neverjetno je, da lahko kot nekakšen razsodnik, v dokumentu, ki ga vložijo na ustavno sodišče, določene nevladne organizacije tako prepričljivo zastopajo stališče ekskluzivnosti do poročanja o posameznih aktualnih družbenopolitičnih vprašanjih.

Tako pa ne gre…

Bodisi v celoti spoštuješ 39. člen ustave RS in sprejemaš tako izražena mnenja, ki se skladajo s tvojim prepričanjem kot tudi tista, ki se ne. “Nekaj vmes” ne obstaja. Če te torej drugačna mnenja, izražena v določenih oddajah tako vznemirijo, da javno in celo kot “prijatelj sodišča” zapišeš, da določene osebe niso primerne za komentiranje družbenih vprašanj, povsem nazorno pokažeš, da bodisi ne razumeš pomena določbe 39. člena ustave, ali pa je tvoje povprejšnje sklicevanje na ta člen le krinka za dosego cilja, ki s svobodo izražanja nima nikakršne zveze.

Bistva te določbe pa v obeh primerih ne spoštuješ. Bodisi zavestno ali na nezavedni ravni. Pika.

Ne moreš se namreč legitimno sklicevati na svobodo izražanja, če meniš, da ta pripada le tebi oziroma istomislečim. To je kvečjemu zavzemanje za enoumje,  nikakor pa za spoštovanje 39. člena ustave RS. V tem smislu gre torej bolj za zavzemanje za propagando.

Nacionalno televizijo plačujemo vsi državljani ne glede na posameznikov svetovni nazor. Ekskluzivne pravice odločati o tem kaj se sme poročati in kaj ne, na kakšen način ter kdo so primerni gostje oziroma komentatorji in kdo so tisti, ki to niso, pa zagotovo nimajo in ne smejo imeti nevladne organizacije, ki morda delujejo pod krinko interesov določenega dela politike. Ob tem je potrebno biti še toliko bolj previden, če so takšni NVO-ji izdatno finančno stimulirani iz tujine.

Oddaja Arena 20.2.2023

Svoboda izražanja misli je torej ključna za demokratične družbe saj ljudem omogoča, da javno izražajo stališča, mnenja in ideje ter na ta način participirajo pri odločanju o javnih zadevah. S tem se krepita temeljni človekovi pravici kot sta svoboda govora in tiska, ki sta v demokratični družbi bistven predpogoj za to, da ljudem sploh omogočiš pravico do obveščenosti in svobodo mišljenja o pereči družbeni problematiki.

Samo bistvo svobode izražanja predstavlja tudi možnost javnih debat, ki so nujne za kritično razmišljanje ljudi do aktualnih dogajanj v družbi. Obenem svoboda izražanja seveda predstavlja tudi antipod cenzuri, ki omogoča prikrivanje dejanj s katerimi se kršijo človekove pravice in drugih nepravilnosti v družbi.

Bistveno torej je, da pri izražanju svojih mnenj in stališč spoštujemo tudi mnenja drugih, s katerimi se lahko ne strinjamo, a jim moramo kljub temu zagotoviti prostor pod medijskim nebom. Šele v tem primeru lahko legitimno zagovarjaš svobodo izražanja.

Zapis Amicus curiae, ki se nanaša na oddajo Arena z dne 20.2.2023 in katerega “Prijatelj sodišča” ponudi v presojo ustavnemu sodišču, se glasi:

“O izstopu Slovenije iz Svetovne zdravstvene organizacije, ki ga predlagajo nekatere civilnodružbene organizacije in posamezniki, se je v oddaji Arena 20. 2. 2023 razpravljajo enostransko, brez strokovnih razpravljalcev in na temelju teorij zarot, Vida Petrovčič pa je oddajo vodila izrazito enostransko in nestrokovno. Pri tem je povsem obšla izrecna določila Poklicnih meril in načel novinarske etike glede poročanja o zdravju (točka 10.2.) in dodatnih etičnih priporočil, oblikovanih v obdobju epidemije covida-19, glede prepovedi t. i. lažnega uravnoteževanja v posredovanju informacij o zdravju. Zdravniška zbornica Slovenije je v svojem odzivu na neodgovorno izbiro gostov in širjenje dezinformacij varuhinji pravic gledalcev, odgovorni urednici in avtorici oddaje izrazila svojo osuplost…”

V predstavljenem zapisu “Prijatelj sodišča” ne ponudi nasprotnega mnenja, kaj šele dejstva ali dokaza za podcenjujoč zapis. Obenem v celoti zanemari dejstvo, da sta bila k sodelovanju v oddaji, ki je potekala v živo vabljena tudi dr. Bojana Beović in dr. Alojz Ihan, ki pa sta sodelovanje zavrnila.

Nadalje “Prijatelj sodišča” pozabi omeniti, da je bil odziv Zdravniške zbornice Slovenije brez vsakršnih protiargumentov ter “podkrepljen” le s sklicevanjem na zapis nekega “komunikatorja znanosti” ter na nekatere starejše zapise dr. Ihana. Tudi sicer je bil odziv Zdravniške zbornice v celoti usmerjen ad personam in ne ad rem. To pa najverjetneje zato, ker med pandemijo COVID-19 izpostavljena stroka nima več verodostojnosti. Praktično vsi njihovi “argumenti” so namreč že zdavnaj odpadli in tega se verjetno še predobro zavedajo.

Neodgovorno širjenje dezinformacij in teorije zarote

Z nekaterimi očitki, ki se nanašajo na oddajo in, ki jih v dokumentu navaja Amicus curiae, se lahko sicer do neke mere celo strinjamo, čeprav so bili ti najverjetneje pavšalno namenjeni nekaterim drugim sodelujočim v oddaji. A pustimo predvidevanja in se posvetimo dejstvom.

Dejstvo je, da se je v predhodno posneti izjavi preko aplikacije Zoom, dr. Beovićevi zareklo sledeče:

No, kmalu zatem je Zdravniška zbornica organizirala predavanje na to temo, v okviru katerega je bilo dr. Beovićevi očitno pravilno predstavljeno dejstvo, da se moti, saj se vsak invaziven medicinski poseg smatra kot poškodba, zato je s strani pacienta predhodno tudi potrebno podati polno informirano soglasje o vseh pričakovanih koristih in tveganjih posega ter o drugih pomembnih okoliščinah predvidenega posega v telesno integriteto posameznika.

Tako se je nedavno, dne 05.04.2023, na strani NIJZ končno pojavil zapis, ki razblini vse dvome o tem ali je za cepljenje potrebno informirano soglasje ali ne. Škoda le, da takšne objave državljani niso bili deležni že konec leta 2020.

Lahko se torej strinjamo, da je šlo v primeru predstavljene izjave podane v Areni dne 20.2.2023 za širjenje dezinformacij in, da je takšno početje neodgovorno. Vse to še toliko bolj, ker gre za izjavo osebe, ki vodi stanovsko organizacijo zdravnikov.

Se lahko z avtorji dokumenta strinjamo tudi o tem, da je v oddaji res sodelovala oseba, ki so ji blizu teorije zarot?

Poglejmo.

Že od Atenske kuge dalje vemo za pomembnost naravno pridobljene imunosti po okužbi z virusom. Osnove imunologije pač. Za naravno pridobljeno imunost tako vemo že cca 2.500 let. Približno toliko časa torej kot za to, da zemlja ni ravna.

Kljub temu pa je bila naravna imunost s strani dela izpostavljene slovenske stroke, v kovidnih letih 2021 in 2022 spregledana. Namesto tega se je štelo dneve od prebolene okužbe posameznika z novim virusom. Posameznik se je bil po poteku določenega števila dni, po mnenju izbranih medicinskih strokovnjakov, dolžan cepiti proti okužbi s tem istim virusom. V nasprotnem, ta posameznik ni dobil potrdila o cepljenju in prebolevnosti oziroma prepustnice. Postal je grožnja družbi. To pa je imelo za posledico, da je bila posameznikova svoboda gibanja v precejšnji meri omejena.

Si predstavljate na primer, da vaš otrok preboli norice, njegova pediatrinja pa prične šteti dneve od prebolene okužbe? Ko nastopi določen dan (na primer devetdeset dni od dneva, ko je to virusno obolenje prebolel), vas ta pokliče in vam pove, da ga je sedaj potrebno še cepiti zoper Varicella Zoster virus (VZV), ki povzroča te iste norice. Hkrati vam pojasni, da v nasprotnem primeru otrok do nadaljnjega ne sme hoditi v šolo, na obšolske dejavnosti, ne sme z vami v trgovino, ne sme praktično nikamor. Vse to tudi še potem, ko je že dokazano, da to novo, nepreskušeno cepivo s katerim bi bilo potrebno cepiti otroka, nikakor ne prepreči okužbe drugih z virusom noric.

Bi vas čudilo, da takšne zdravnice čez nekaj časa več ne bi bilo na spregled, kaj šele na kakšno soočenje?

Morda v tem delu vendarle drži zapis Amicus curiae, a v smislu, da je imel izbran vrh zdravstvenih delavcev kar tri leta neoviran dostop do množičnih medijev, preko katerih je dnevno širil paniko, teorije zarote in psevdoznanost?

Ocenite sami.

Sicer pa so gostje, ki so bili v živo prisotni v oddaji Arena dne 20.2.2023 povsem korektno in spoštljivo komunicirali, izmenjali stališča, operirali s preverljivimi podatki in študijami ter se oglasili v delu oddaje, ki se je dotikal njihove stroke oziroma pristojnosti. Voditeljica Vida Petrovčič pa je oddajo vodila na profesionalnem nivoju, skladno s poklicnimi merili in načeli novinarske etike, brez podcenjujočega odnosa do kateregakoli gosta.