EVROPSKO SODIŠČE ZA ČLOVEKOVE PRAVICE V PRIMEŽU NVO-jev?

Kot je razvidno iz poročila Evropskega centra za pravo in pravičnost (ECLJ), v katerem so predstavljene povezave nevladnih organizacij s sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) med leti 2009 in 2019, imajo nevladne organizacije na tem sodišču nenavadno velik vpliv.

Med več drugimi fundacijami ima najbolj razpredene lovke prav Sorosova Open Society Foundation.

KAJ JE EUROPEAN CENTRE FOR LAW&JUSTICE (ECLJ)?

Evropski center za pravo in pravičnost (ECLJ) je mednarodna organizacija, ustanovljena leta 1998, ki se ukvarja s spodbujanjem in varstvom človekovih pravic v Evropi in po svetu. ECLJ ima od leta 2007 poseben posvetovalni status pri Organizaciji združenih narodov/ECOSOC.  Temelj delovanja ECLJ so “duhovne in moralne vrednote, ki so skupna dediščina evropskih narodov in pravi vir svobode posameznika, politične svobode in pravne države, načel, ki so podlaga vsake prave demokracije” (preambula Statuta Sveta Evrope).

 1. del prevoda Poročila

POVZETEK POROČILA ECLJ, Strasbourg 2020:

Nevladne organizacije imajo vse večji vpliv na mednarodne institucije in znotraj njih, zlasti na sistem varstva človekovih pravic.

To poročilo kaže, da je vsaj 22 od 100 stalnih sodnikov, ki so med letoma 2009 in 2019 delovali na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), nekdanjih uradnikov ali sodelavcev sedmih nevladnih organizacij, ki so zelo dejavne pred sodiščem. Dvanajst sodnikov je povezanih z mrežo Open Society Foundation (OSF), sedem s Helsinškimi odbori, pet z Mednarodno komisijo pravnikov, trije z Amnesty International ter po eden z organizacijami Human Rights Watch, Interights in A.I.R.E.Centre. Mreža Open Society se odlikuje po številu sodnikov, povezanih z njo in po tem, da financira drugih šest organizacij, omenjenih v tem poročilu.

Od leta 2009 je bilo vsaj 185 primerov, v katerih je bila vsaj ena od teh sedmih nevladnih organizacij uradno vključena v postopek. Od tega so sodniki v 88 primerih sodili v zadevi, v katero je bila vključena nevladna organizacija, s katero so bili povezani. Na primer, v zadevi Big Brother Watch proti Združenemu kraljestvu, ki jo še vedno obravnava veliki senat ESČP, je 10 od 16 pritožnikov nevladnih organizacij, ki jih financira Open Society Foundation (OSF) in 6 nevladnih organizacij, ki nastopajo kot stranke z interesom. Od 17 sodnikov, ki so sodelovali v velikem senatu, jih je 6 povezanih s pritožniki in nevladnimi organizacijami, ki so se vključile v postopek.

V istem obdobju je bilo le 12 zadev, v katerih se je sodnik umaknil iz zadeve, očitno zaradi povezave z nevladno organizacijo, ki je sodelovala v zadevi.

Takšno stanje postavlja pod vprašaj neodvisnost Sodišča in nepristranskost sodnikov ter je v nasprotju s pravili, ki jih državam na tem področju nalaga sama Evropska konvencija o varstvu človenkovih pravic. To je še toliko bolj problematično, ker je pristojnost Sodišča izjemna.

To stanje je treba popraviti. V ta namen je treba večjo pozornost nameniti zlasti izbiri kandidatov za mesta sodnikov in se izogibati imenovanju aktivistov.

To poročilo predlaga tudi rešitve za zagotovitev preglednosti interesov in povezav med pritožniki, sodniki in nevladnimi organizacijami ter formalizacijo postopkov umika in izločitve.

Sodišče se zaveda vrednosti sistema varstva človekovih pravic v Evropi in potrebe po njegovem ohranjanju, zato upa, da bo to poročilo sprejeto kot pozitiven prispevek k pravilnemu delovanju Sodišča.

Grégor Puppinck in Delphine Loiseau.

Avtorja se zahvaljujeta vsem, ki so ju podpirali in jima svetovali pri pripravi tega poročila, zlasti pravnikom, sodnikom in nekdanjim članom ESČP.

1. Nevladne organizacije in sodniki ESČP

Grégor Puppinck,PhD.

Več študij je bilo že posvečenih opisu in analizi načinov, na katere nevladne organizacije (NVO) posredujejo na mednarodnih sodiščih in kvazisodiščih, zlasti pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP). Te študije so se osredotočile na analizo delovanja NVO kot pritožnikov, zastopnikov ali stranskih intervenientov, pa tudi na njihov prispevek k spremljanju izvrševanja sodb. Razkrile so raznolikost, vpliv in koristnost delovanja nevladnih organizacij.

Ta študija obravnava isto vprašanje z dodatnega vidika: z vidika odnosov med nevladnimi organizacijami in sodniki. Ti odnosi niso omejeni na formalne kanale delovanja prvih s sodiščem; so tudi veliko globlji in bolj neformalni, saj sodišče v znatnem deležu sestavljajo nekdanji sodelavci NVOjev.

Na podlagi branja življenjepisov sodnikov, ki so sodili v zadnjih desetih letih (med 1. januarjem 2009 in 1. oktobrom 2019), je mogoče identificirati sedem nevladnih organizacij, ki so dejavne na tem Sodišču in imajo med svojimi nekdanjimi sodelavci vsaj eno osebo, ki je od leta 2009 sodil kot stalni sodnik ESČP. Izmed 100 stalnih sodnikov, ki so opravljali funkcijo v tem obdobju, se zdi, da jih je bilo 22 pred izvolitvijo za sodnike tesno povezanih z eno ali več od teh sedmih organizacij, bodisi kot skrbniki, prejemniki  financiranja ali kot pomembni in redni udeleženci njihovih aktivnosti. V primeru, če bi upoštevali tudi bolj posredne povezave, bi lahko na ta seznam dodali še nekaj drugih sodnikov.

Ta študija gre dlje in prikazuje interakcije med nevladnimi organizacijami in sodniki, potem ko so slednji že nastopili to funkcijo. Na podlagi pregleda 185 primerov, v katerih je v zadnjih desetih letih vidno delovalo teh sedem nevladnih organizacij, se je izkazalo, da so sodniki ob številnih priložnostih sodili v primerih, ki jih je sprožila ali podprla nevladna organizacija, s katero so sodelovali. Povezave med sodniki in NVO so torej globlje in kompleksnejše, kot se zdi. Namen te študije, ki temelji na poglobljeni raziskavi (glej priloge), je poudariti to pomembno dejstvo in se vprašati o njegovih vzrokih, težavah, ki jih povzroča, in sredstvih za njegovo odpravo.

Poleg tega je cilj te študije prispevati k pravilnemu delovanju evropskega sistema varstva človekovih pravic, zlasti k njegovi neodvisnosti, ki mora biti zagotovljena ne glede na moč držav, ampak tudi, kar je pomembno, velikih nevladnih organizacij.

ECLJ je že več kot dvajset let ena najbolj dejavnih nevladnih organizacij na Sodišču.

1. Nekdanje poklicne povezave med nevladnimi organizacijami in sodniki.

Predstavitev dejstev o povezavah

Ugotovljeno je bilo, da je sedem nevladnih organizacij dejavnih pred Sodiščem in da je med njihovimi nekdanjimi sodelavci vsaj ena oseba, ki je od leta 2009 opravljala funkcijo stalnega sodnika ESČP. To so (po abecednem vrstnem redu): A.I.R.E. Center (Advice on Individual Rights inEurope), Amnesty Intenational, Intemational Commission of Jurists (ICJ), mreža Helsinških odborov in fundacij, Human Rights Watch (HRW), Interights (International Center for the Judicial Protection of Human Rights) ter Open Society Foundation (OSF) in njene različne veje, zlasti Open Society Justice Initiative (OSJI).

Sodelovanje med nevladnimi organizacijami in bodočimi sodniki obstaja na različnih stopnjah, od uradnih pristojnosti v nevladnih organizacijah do pomembnega sodelovanja pri njihovih aktivnostih.

Te naveze se sicer nanašajo na svobodo posameznika, vendar jih je treba omeniti takoj, ko te NVO začnejo delovati pred Sodiščem. Predstavitev je verjetno nepopolna, saj je v glavnem dokumentirana z informacijami, ki so predstavljene v okviru izbirnega postopka za sodnike in so dostopne na spletni strani Parlamentarne skupščine Sveta Evrope (PS SE). V tabeli tako niso omenjene osebe, ki so sodelovale, tudi redno, na srečanjih in konferencah, ki so jih organizirale nevladne organizacije, niti osebe, ki so člani teh organizacij. Nekateri sodniki so sodelovali tudi z drugimi nevladnimi organizacijami, vendar jih tukaj ne omenjamo, ker niso dejavne na sodišču v Strasbourgu. Ta študija prav tako ne zajema ad hoc sodnikov. Nazadnje, politične, verske ali druge osebne pripadnosti seveda niso upoštevane. Imena strank z interesom pa so navedena le po potrebi.

Kar zadeva center A.I.R.E., je sodnik Eicke med letoma 2000 in 2008 zasedal funkcijo člana upravnega odbora te nevladne organizacije. 

Kar zadeva organizacijo Amnesty International (AI), so trije sodniki v različnem obsegu sodelovali s to nevladno organizacijo. Sodnik Pinto de Albuquerque je bil med letoma 2008 in 2012 član nacionalnega upravnega odbora Amnesty International-Portugalska. Z Amnesty International je bil povezan tudi sodnik Šikuta. Sodnik Felici je med letoma 1993 in 1995 sodeloval v oddelku za varstvo človekovih pravic pri organizaciji Amnesty International.

Kar zadeva Helsinške odbore, je sedem sodnikov v različnem obsegu sodelovalo s takratnimi nacionalnimi izpostavami te mreže. Sodnik Grozev je bil ustanovitelj bolgarskega odbora, sodnica Kalaydjieva pa je bila ena od članic. Drugi sodniki so organizirali ali omogočili različne programe in delovne skupine. To so sodniki Garlicki, Shukking in Šikuta. Sodnik Karakas je bil član Helsinške državljanske skupščine, sodnica Yudkviska pa je sodelovala v manjšem obsegu: udeležila se je usposabljanj Helsinškega odbora in ga zastopala pred sodiščem.

Kar zadeva Mednarodno komisijo pravnikov (ICJ), je tam opravljalo funkcijo pet sodnikov:

Sodnik Motoc je bil do leta 2013 član sveta komisije.

Sodnik Schukking je bil v tej komisiji strokovnjak in sicer v letih 2014 in 2016.

Sodnica Ziemele je leta 1995 ustanovila latvijsko sekcijo ICJ, katere članica je od takrat dalje.

Sodnik Cabral-Barreto je član skupine “Pravo in pravosodje” portugalske sekcije ICJ.

Sodnica Kucsko-Stadlmayer je stalna članica avstrijskega ICJ od leta 2000.

Kar zadeva organizacijo Human Rights Watch, je bil sodnik Pavli med letoma 2001 in 2003 raziskovalec v tej organizaciji.

Kar zadeva organizacijo Interights, je sodnik Eicke med letoma 2004 in 2015 zasedal funkcijo člana upravnega odbora te organizacije.

Z Open Society Foundation (OSF), je v različnem obsegu sodelovalo 12 sodnikov:

Sodnik Garlicki je bil na Srednjeevropski univerzi od leta 1997 član programa “posameznik proti državi” in je sodeloval v več izobraževalnih programih v sodelovanju z Open Society Foundation v Budimpešti ter s Srednjeevropsko univerzo v Budimpešti, univerzo, ki jo je ustanovila in financirala ta ista fundacija.

Sodnik Grozev je bil med letoma 2001 in 2004 član upravnega odbora bolgarskega Inštituta za odprto družbo ter med letoma 2011 in 2015 član upravnega odbora organizacije Open Society Justice Initiative (OSJI, NewYork).

Sodnik Kūris je bil član upravnega odbora Open Society Foundation v Litvi od leta 1993 do 1995, član koordinacijskega odbora od leta 1994 do 1998, strokovnjak za založniški program od leta 1999 do 2003 in član drugega sveta te fundacije od leta 1999 do 2003. Tako je bil pri Open Society Foundation dejaven od leta 1993 do leta 2003.

Sodnik Laffranque je bil med letoma 2000 in 2004 član izvršnega sveta Centra za politične študije – PRAXIS, organizacije, ki jo od ustanovitve leta 2000 financira Open Society Foundation. 

Sodnik Mijović je bil med letoma 2001 in 2004 član izvršnega sveta Open Society Foundation Bosne in Hercegovine ter leta 2001 član bosanske projektne skupine OSF.

Sodnik Mits od leta 1999 poučuje na Pravni fakulteti v Rigi, na kateri je postal prorektor, in na Centru za izobraževanje v pravosodju v Latviji, ki ju je ustanovila in sofinancirala latvijska Open Society Foundation.

Sodnik Pavli, nekdanji študent Srednjeevropske univerze, je bil med letoma 2003 in 2015 pravnik v okviru pobude Open Society Justice Initiative, nato pa med letoma 2016 in 2017 direktor programov organizacije Open Society Foundation za Albanijo.

Sodnik Sajó je bil med letoma 2001 in 2007 član upravnega odbora organizacije Open Society Justice Initiative (OSJI, New York), med letoma 1992 in 2008 pa profesor na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti.

Sodnik Šikuta je bil med letoma 2000 in 2003 član strokovnih odborov fundacije Open Society Foundation of Slovakia. Za to funkcijo ni bil plačan.

Sodnik Turković je bil član upravnega odbora Open Society Foundation Hrvaške od leta 2005 do leta 2006 in član raziskovalne skupine te iste organizacije od leta 1994 do 1998.

Sodnik Vučinić je za Open Society Institute napisal več člankov in sodeloval pri njegovih poročilih v letih 2005 in 2008; je tudi član upravnega odbora dveh nevladnih organizacij, ki jih financira Open Society Foundation.

Sodnica Ineta Ziemele od leta 2001 poučuje na pravni fakulteti v Rigi, ki jo je ustanovila in sofinancirala latvijska Open Society. 

Drugi sodniki so sodelovali na manj formalen način, zato v nadaljevanju študije ne bodo vključeni.

Predstavljen fenomen ni omejen zgolj na člane Sodišča. Nils Muižnieks, komisar Sveta Evrope za človekove pravice med letoma 2012 in 2018, je bil na primer do leta 2012 tudi direktor programov Open Society of Latvia. Leta 2009 je izjavil, da želi Open Society ustvariti novega človeka – homo sorosensus [v zvezi s Sorosom] – človeka odprte družbe v nasprotju s homo sovieticus. V okviru svojih uradnih dejavnosti je obsodil več pobud madžarske vlade, zlasti tako imenovani “protisorosovski” zakon.

* ECLJ v novem poročilu ugotavlja, da so se primeri navzkrižja interesov med sodniki in nevladnimi organizacijami še poglobili. Zgolj v zadnjih treh letih, od leta 2020 do leta 2022, je ESČP ugotovilo 54 primerov navzkrižja interesov, od katerih jih je 18 zadevalo sodbe velikega senata, najpomembnejše odločitve, ki jih je izdalo ESČP.

Kolizija interesov se nanašaj na 12 od 46 sodnikov ESČP. V 54 primerih so sodili v zadevah, ki jih je vložila ali podprla fundacija ali nevladna organizacija, ki so jo ustanovili, vodili ali s katero so prej sodelovali. To so Amnesty International, Human Rights Watch, Open Society Foundation, Interights, Helsinški odbor ali fundacija, center A.I.R.E. in Mednarodna komisija pravnikov.

Gre za očitna navzkrižja interesov, ki so v nasprotju s temeljnimi postulati sodniške etike in postavljajo pod vprašaj nepristranskost sodišča. Ti sodniki bi se morali izločiti. Sodišče je namesto tega že večkrat zavrnilo zahteve za izločitev v zvezi z vlogami, ki jih je vložila nevladna organizacija, ki jo je ustanovil eden od sodnikov.

**Vir naslovne slike in slik v prevodu: posnetki zaslona Poročila

*** poudarki so na nekaterih mestih dodani

Nadaljevanje sledi…