EVROPSKI RAZKOL

“Če se Bruselj ne bo hitro preoblikoval iz centralizirane tehnokracije, ki svojim vazalom pošilja ukaze, v organizacijo, ki temelji na širokem soglasju med izvoljenimi vladami, se bo verjetno znašel na stranskem tiru ali se celo soočil z razkolom na evropski celini.”

Tako v članku, objavljenjem v znanem britanskem tedniku The Spectator razmišlja Andrew Tettenborn, sicer professor prava na Pravni fakulteti v Swanseaju.

Članek se sicer nanaša na najnovejši primer arogantnega, centralizirano tehnokratskega odziva Evropske unije glede preskrbe držav članic EU z ukrajinskim žitom.

Zadnjih devet let je imelo ukrajinsko žito namreč večinoma brezcarinski dostop do EU. Navedeno dejstvo pa do nedavnega ni predstavljalo posebnega problema, saj sta Španija in Nizozemska sicer resda uvozili precejšnjo količino žita za krmljenje živine iz te države, velika večina preostalega ukrajinskega žita pa je skoraj v celoti končala drugje, zlasti v državah v razvoju.

Vojna v Ukrajini pa je vse skupaj spremenila. Naenkrat so bile namreč gore žita preusmerjene v vzhodno Evropo kar ima za posledico, da pridelovalcem žita vhodnih držav EU grozi celo bankrot. V zadnjih dneh so se tako Madžarska, Poljska in Slovaška, ki so vse države z močnim kmetijskim volilnim zaledjem, pametno odzvale in prepovedale uvoz žita, da bi zaščitile svoje pridelovalce. Obeta se, da bo tudi Bolgarija sledila temu zgledu, kmetje v Romuniji (tam bodo volitve prihodnje leto) pa so se prav tako že uprli.

Avtor članka nadaljuje, da “Vsakdo, ki ni evrokrat, težko ne čuti simpatij do pridelovalcev in politikov, ki jih podpirajo”. Pri tem ima seveda v mislih simpatije do lokalnih pridelovalcev žita iz vzhodnoevropskih držav članic Evropske unije.

Izven Evrope je namreč ogromno trgov za ukrajinsko žito in ljudi, ki to žito potrebujejo bolj kot Evropejci. Zato je kljub vonju po protekcionizmu hitro ukrepanje njihovih vlad razumljivo. “Prosta trgovina je na splošno morda dobra, vendar nobena spodobna vlada ne more stati ob strani in pustiti globalizmu neovirano divjati, če ta povzroči nenadno eksistenčno grožnjo velikemu delu kmetijskega sektorja”, še zapiše avtor.

To postavlja Bruselj, ki glede na zakonodajo EU nadzira trgovino, pred težavo. EU navidezno podpira Ukrajino in njene interese. Kljub temu pa je dolžna podpirati tudi svoje države članice. Te imajo vso pravico pričakovati premišljen, niansiran in hiter odziv ali celo nekaj naklonjenih besed predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen. Žal pa države članice tega niso bile deležne.

Doslej je odziv Berlaymonta ( *  poslovna stavba v Bruslju, v kateri ima sedež Evropska komisija) na zaskrbljenost prebivalcev Varšave, Budimpešte in Sofije predstavljala le jedrnata, brezčutna izjava Komisije, poslana po elektronski pošti: “Seznanjeni smo z napovedmi Poljske in Madžarske … v tem kontekstu je pomembno poudariti, da je trgovinska politika v izključni pristojnosti EU, zato enostranski ukrepi niso sprejemljivi.”

“Če bi iskali najbolj nesposoben način vodenja organizacije kot je EU, ste se temu približali” zapiše avtor in nadaljuje: “Po eni strani kaže, da Bruselj že dolgo ne razume vzhodne Evrope. Ni razumel, da je za razliko od večine Zahoda obsežno in relativno učinkovito kmetijstvo v regiji pomembna gospodarska panoga, ki jo je treba spodbujati. Če bi EU to razumela, ne bi vladam Poljske, Madžarske in Slovaške brezpogojno prepovedala, da storijo, kar je potrebno, da preprečijo eksistenčno grožnjo svojim prebivalcem.” 

“Večina evrokracije nikoli ni zares razumela, da vzhodne države, ki so še pred 30 leti živele v ruski senci, niso tako brezpogojno zveste nadnacionalni avtoriteti Bruslja kot druge države članice.”

Avtor nadaljuje: “Po drugi strani je verjetno, da lajajoči ukazi iz Bruslja ne bodo pretirano učinkoviti, tudi če bodo okrepljeni z ukazi ustrežljivega evropskega sodišča” in dodaja, da se dosedanji poskusi, da bi center (*Bruselj) uvedel ukrepe, za katere vzhodnoevropske države menijo, da negativno vplivajo na njihove notranje zadeve ali življenjske interese, niso dobro iztekli. Ob tem avtor ponudi primer odredbe Poljski, naj zapre rudnik rjavega premoga Turów. Poljska preprosto ni upoštevala odredbe sodišča in ni hotela plačati naložene globe.

“Povsem mogoče si je predstavljati, da bodo izvoljene vlade, za katere so kmetje, hrana in volitve pomembnejši od abstraktnih predlogov evropskega prava, storile enako, če jim bo sodišče naložilo uvoz ukrajinskega žita, ki bo uničilo velik del njihovega kmetijskega gospodarstva.”

Avtor članek zaključuje z mislijo, da ima Bruselj kljub katastrofalnemu začetku še vedno možnost popravnega izpita. Še vedno se namreč lahko postavi na stran državljanov držav članic EU oziroma volivcev, ki pravzaprav plačujejo te iste evropske birokrate. Bruselj naj torej ponudi ustrezen odgovor na pereč problem in se po potrebi dogovori o začasni izključitvi gore (*ukrajinskega) žita s trga EU.

“Pa bo to storil?”, se sprašuje avtor in ponudi odgovor: “Znaki niso dobri. Bolj verjetno je, da bo EU to problematiko obravnavala kot abstrakten pravni problem in zahtevala stroge ukrepe proti tistim, ki ne bodo upoštevali njenih ukazov.”

Avtor meni, da v tem primeru Evropska unija tvega, da bo postala podobna kanclerstvu nekega novejšega Svetega rimskega cesarstva, ki daje vse strožje ukaze vazalom, ti pa se nanje vse manj ozirajo.

“Do tja je morda še predaleč, da bi bruseljske mandarine to skrbelo. Takrat pa bi to že lahko bil problem koga drugega.”, zaključuje avtor.

*Povzeto in prevedeno po The Spectator

** Poudarki dodani