Če ne spoštuješ vloženega truda kmetov, ne spoštuješ življenja

Od prekmurskih ravnic, na katerih se v juniju bohoti čarobna zlata barva pšenice kot najpomembnejšega krušnega žita, do neskončnih koruznih polj, ki so posejana praktično po celotni državi in planšarskih kmetij, kjer človeka objame neokrnjena narava in planine, iz katerih odmeva le pomirjujoče cingljanje kravjih zvoncev. Ko se zaveš, da tu pridne roke poskrbijo še za svež planšarski sir, maslo, skuto in druge mlečne dobrote, očarljivost preide v ljubezen in spoštovanje.

Dolenjska, Bela krajina, Štajerska in Primorska. Tista severna ob Vipavi in na Brdih, tista južna in Kras. Spet poseben, z besedami neopisljiv čar. Vijoče se vinske trte imajo poleg mesnih dobrot, v teh čudovitih kotičkih naše domovine prav poseben status. Njihov končni produkt – okus, pa je tako neverjetno značilen za vsako posamezno pokrajino.

Vse to in še mnogo več nam ponuja majhno a idilično območje, ki ga po dolgem in počez prevoziš v nekaj urah. V času torej, ki ga ponekod po svetu ljudje porabijo zgolj za prevoz na delo in nazaj.

Slikovitih panoram, ki nam jih ponuja Slovenija, pa ne bi bilo brez lično obdelanih površin. Prav kmet pa je tisti, ki skrbi za urejeno podeželje in za spoštljiv odnos do rejnih in drugih domačih živali. On namreč z njimi vsak dan živi. Vstaja takrat, ko ostali še globoko spimo. Ne zato, ker mu tako pač paše ampak zato, da živina ni lačna. Pa tudi krave je potrebno nadvse zgodaj pomolsti.

Znamo to ceniti?

Slovenska politika, ki jo predstavlja vlada, poslanci parlamentarnih strank in aktualni poslanci v Evropskem parlamentu, ne. To žal dnevno dokazujejo z neživljenjskimi ukrepi in absurdnimi predlogi zakonodaje, pisane s strani profesionalnih okoljevarstvenih skrajnežev, s katero bi slovensko kmetijstvo močno omejili ali morda celo uničili.

Kmetija pa ni le dom ali podjetje. Je način življenja. Večkrat presneto težak, a še kako izpopolnjen. Prav zato menim, da bi lahko bilo prav kmetijstvo tista prelomna točka, na kateri bo ideja “zelenega prehoda” neslavno propadla.

Koliko spoštovanja do slovenskega kmeta sicer goji aktualna slovenska mainstream politika nazorno prikaže že spodnji graf, ki se sicer dotika le enega izmed aktualnih problemov – preplavljenosti Slovenije z ukrajinskim žitom.

Evropska unija ima namreč z Ukrajino sklenjen prostotrgovinski sporazum, na podlagi katerega je začasno odpravila carine na uvoz njenega žita, s tem pa je v državah članicah povzročila pravo poplavo poceni žita in žitnih izdelkov sumljive kakovosti. Nekatere države so se sicer že postavile po robu diktatom Evropske unije ter svoje pridelovalce in potrošnike zaščitile pred poceni ukrajinskim žitom. Slovenije med temi državami seveda ni.

(Vir: insajder.com)

Državljani, tako pridelovalci kot potrošniki, se moramo zato še toliko bolj zavedati, da smo na istem čolnu. Ni delitev. Politika in pristojne institucije so tudi v konkretnem primeru dokončno odpovedale. Slovenski politični in birokratski brezvretenčarji se namreč še naprej raje ponižno udinjajo zahtevam Evropske komisije. Vse na plečih svojih državljanov.

Če je le možno, kupujmo torej lokalno pridelano hrano znanega izvora. Vsekakor pa kupujmo slovensko žito in žitne izdelke in ne ukrajinskih, ki se pri veletrgovcih že prodajajo po dampinških cenah. S tem bi namreč zgolj pospešili proces uničevanja slovenskega kmeta. Poleg tega je nemogoče vedeti s čim je bila uvožena pšenica škropljena, kako je bila skladiščena in ali je sploh varna za uživanje.

Najverjetneje je poleg vseh vrst pesticidov, ki jih je v Sloveniji prepovedano uporabljati, v primeru, da ne gre za stare zaloge, pšenica iz Ukrajine močno kontaminirana tudi z osiromašenim uranom ter z drugimi strupenimi stranskimi proizvodi izstrelkov.

Zeleni prehod v vsem svojem sijaju.